From the section TRANSLATIONS

Sprašuješ me: ali imajo možgani roke,

in še stotine drugih, neobičajnih vprašanj…

 

In sprašuješ: kdo je stvarem dal imena—

kdo soncu, kdo luni, nam, zemlji…

kdo je dal imena besedam.

Možgani morajo imeti srce,

ali pa ima srce nekakšne možgane.

Obstaja drugi jaz, misliš…

Vse to izgovarjaš z nedolžnimi in pametnimi besedami,

s takšnimi, kakršne bi rad izgovarjal tudi jaz.

 

Največ sprašuješ o tistem, kar bi tudi sam rad vedel.

 

In tvoja sestra pravi: mi, kot da smo v neki zgodbi…

Kot da živimo v nekakšni zgodbi, ponavlja.

 

In niti sanja se ji ne, kako prav ima.

Vsa vprašanja, ki se jim čudimo,

so moje smernice do končnega imenovanja resničnosti.

 

Kaj drugega bi pa lahko počeli,

kot to, da iščemo imena za stvari.

 

Ampak jaz sem še v megli,

v tistem soncu, ki si je poškodovalo oko.

Sprašuješ me: ali imajo možgani roke,

in še stotine drugih, neobičajnih vprašanj…

 

In sprašuješ: kdo je stvarem dal imena—

kdo soncu, kdo luni, nam, zemlji…

kdo je dal imena besedam.

Možgani morajo imeti srce,

ali pa ima srce nekakšne možgane.

Obstaja drugi jaz, misliš…

Vse to izgovarjaš z nedolžnimi in pametnimi besedami,

s takšnimi, kakršne bi rad izgovarjal tudi jaz.

 

Največ sprašuješ o tistem, kar bi tudi sam rad vedel.

 

In tvoja sestra pravi: mi, kot da smo v neki zgodbi…

Kot da živimo v nekakšni zgodbi, ponavlja.

 

In niti sanja se ji ne, kako prav ima.

Vsa vprašanja, ki se jim čudimo,

so moje smernice do končnega imenovanja resničnosti.

 

Kaj drugega bi pa lahko počeli,

kot to, da iščemo imena za stvari.

 

Ampak jaz sem še v megli,

v tistem soncu, ki si je poškodovalo oko.

Sprašuješ me: ali imajo možgani roke,

in še stotine drugih, neobičajnih vprašanj…

 

In sprašuješ: kdo je stvarem dal imena—

kdo soncu, kdo luni, nam, zemlji…

kdo je dal imena besedam.

Možgani morajo imeti srce,

ali pa ima srce nekakšne možgane.

Obstaja drugi jaz, misliš…

Vse to izgovarjaš z nedolžnimi in pametnimi besedami,

s takšnimi, kakršne bi rad izgovarjal tudi jaz.

 

Največ sprašuješ o tistem, kar bi tudi sam rad vedel.

 

In tvoja sestra pravi: mi, kot da smo v neki zgodbi…

Kot da živimo v nekakšni zgodbi, ponavlja.

 

In niti sanja se ji ne, kako prav ima.

Vsa vprašanja, ki se jim čudimo,

so moje smernice do končnega imenovanja resničnosti.

 

Kaj drugega bi pa lahko počeli,

kot to, da iščemo imena za stvari.

 

Ampak jaz sem še v megli,

v tistem soncu, ki si je poškodovalo oko.

Sprašuješ me: ali imajo možgani roke,

in še stotine drugih, neobičajnih vprašanj…

 

In sprašuješ: kdo je stvarem dal imena—

kdo soncu, kdo luni, nam, zemlji…

kdo je dal imena besedam.

Možgani morajo imeti srce,

ali pa ima srce nekakšne možgane.

Obstaja drugi jaz, misliš…

Vse to izgovarjaš z nedolžnimi in pametnimi besedami,

s takšnimi, kakršne bi rad izgovarjal tudi jaz.

 

Največ sprašuješ o tistem, kar bi tudi sam rad vedel.

 

In tvoja sestra pravi: mi, kot da smo v neki zgodbi…

Kot da živimo v nekakšni zgodbi, ponavlja.

 

In niti sanja se ji ne, kako prav ima.

Vsa vprašanja, ki se jim čudimo,

so moje smernice do končnega imenovanja resničnosti.

 

Kaj drugega bi pa lahko počeli,

kot to, da iščemo imena za stvari.

 

Ampak jaz sem še v megli,

v tistem soncu, ki si je poškodovalo oko.

Sprašuješ me: ali imajo možgani roke,

in še stotine drugih, neobičajnih vprašanj…

 

In sprašuješ: kdo je stvarem dal imena—

kdo soncu, kdo luni, nam, zemlji…

kdo je dal imena besedam.

Možgani morajo imeti srce,

ali pa ima srce nekakšne možgane.

Obstaja drugi jaz, misliš…

Vse to izgovarjaš z nedolžnimi in pametnimi besedami,

s takšnimi, kakršne bi rad izgovarjal tudi jaz.

 

Največ sprašuješ o tistem, kar bi tudi sam rad vedel.

 

In tvoja sestra pravi: mi, kot da smo v neki zgodbi…

Kot da živimo v nekakšni zgodbi, ponavlja.

 

In niti sanja se ji ne, kako prav ima.

Vsa vprašanja, ki se jim čudimo,

so moje smernice do končnega imenovanja resničnosti.

 

Kaj drugega bi pa lahko počeli,

kot to, da iščemo imena za stvari.

 

Ampak jaz sem še v megli,

v tistem soncu, ki si je poškodovalo oko.

Sprašuješ me: ali imajo možgani roke,

in še stotine drugih, neobičajnih vprašanj…

 

In sprašuješ: kdo je stvarem dal imena—

kdo soncu, kdo luni, nam, zemlji…

kdo je dal imena besedam.

Možgani morajo imeti srce,

ali pa ima srce nekakšne možgane.

Obstaja drugi jaz, misliš…

Vse to izgovarjaš z nedolžnimi in pametnimi besedami,

s takšnimi, kakršne bi rad izgovarjal tudi jaz.

 

Največ sprašuješ o tistem, kar bi tudi sam rad vedel.

 

In tvoja sestra pravi: mi, kot da smo v neki zgodbi…

Kot da živimo v nekakšni zgodbi, ponavlja.

 

In niti sanja se ji ne, kako prav ima.

Vsa vprašanja, ki se jim čudimo,

so moje smernice do končnega imenovanja resničnosti.

 

Kaj drugega bi pa lahko počeli,

kot to, da iščemo imena za stvari.

 

Ampak jaz sem še v megli,

v tistem soncu, ki si je poškodovalo oko.

Sprašuješ me: ali imajo možgani roke,

in še stotine drugih, neobičajnih vprašanj…

 

In sprašuješ: kdo je stvarem dal imena—

kdo soncu, kdo luni, nam, zemlji…

kdo je dal imena besedam.

Možgani morajo imeti srce,

ali pa ima srce nekakšne možgane.

Obstaja drugi jaz, misliš…

Vse to izgovarjaš z nedolžnimi in pametnimi besedami,

s takšnimi, kakršne bi rad izgovarjal tudi jaz.

 

Največ sprašuješ o tistem, kar bi tudi sam rad vedel.

 

In tvoja sestra pravi: mi, kot da smo v neki zgodbi…

Kot da živimo v nekakšni zgodbi, ponavlja.

 

In niti sanja se ji ne, kako prav ima.

Vsa vprašanja, ki se jim čudimo,

so moje smernice do končnega imenovanja resničnosti.

 

Kaj drugega bi pa lahko počeli,

kot to, da iščemo imena za stvari.

 

Ampak jaz sem še v megli,

v tistem soncu, ki si je poškodovalo oko.

Sprašuješ me: ali imajo možgani roke,

in še stotine drugih, neobičajnih vprašanj…

 

In sprašuješ: kdo je stvarem dal imena—

kdo soncu, kdo luni, nam, zemlji…

kdo je dal imena besedam.

Možgani morajo imeti srce,

ali pa ima srce nekakšne možgane.

Obstaja drugi jaz, misliš…

Vse to izgovarjaš z nedolžnimi in pametnimi besedami,

s takšnimi, kakršne bi rad izgovarjal tudi jaz.

 

Največ sprašuješ o tistem, kar bi tudi sam rad vedel.

 

In tvoja sestra pravi: mi, kot da smo v neki zgodbi…

Kot da živimo v nekakšni zgodbi, ponavlja.

 

In niti sanja se ji ne, kako prav ima.

Vsa vprašanja, ki se jim čudimo,

so moje smernice do končnega imenovanja resničnosti.

 

Kaj drugega bi pa lahko počeli,

kot to, da iščemo imena za stvari.

 

Ampak jaz sem še v megli,

v tistem soncu, ki si je poškodovalo oko.

Sprašuješ me: ali imajo možgani roke,

in še stotine drugih, neobičajnih vprašanj…

 

In sprašuješ: kdo je stvarem dal imena—

kdo soncu, kdo luni, nam, zemlji…

kdo je dal imena besedam.

Možgani morajo imeti srce,

ali pa ima srce nekakšne možgane.

Obstaja drugi jaz, misliš…

Vse to izgovarjaš z nedolžnimi in pametnimi besedami,

s takšnimi, kakršne bi rad izgovarjal tudi jaz.

 

Največ sprašuješ o tistem, kar bi tudi sam rad vedel.

 

In tvoja sestra pravi: mi, kot da smo v neki zgodbi…

Kot da živimo v nekakšni zgodbi, ponavlja.

 

In niti sanja se ji ne, kako prav ima.

Vsa vprašanja, ki se jim čudimo,

so moje smernice do končnega imenovanja resničnosti.

 

Kaj drugega bi pa lahko počeli,

kot to, da iščemo imena za stvari.

 

Ampak jaz sem še v megli,

v tistem soncu, ki si je poškodovalo oko.

Sprašuješ me: ali imajo možgani roke,

in še stotine drugih, neobičajnih vprašanj…

 

In sprašuješ: kdo je stvarem dal imena—

kdo soncu, kdo luni, nam, zemlji…

kdo je dal imena besedam.

Možgani morajo imeti srce,

ali pa ima srce nekakšne možgane.

Obstaja drugi jaz, misliš…

Vse to izgovarjaš z nedolžnimi in pametnimi besedami,

s takšnimi, kakršne bi rad izgovarjal tudi jaz.

 

Največ sprašuješ o tistem, kar bi tudi sam rad vedel.

 

In tvoja sestra pravi: mi, kot da smo v neki zgodbi…

Kot da živimo v nekakšni zgodbi, ponavlja.

 

In niti sanja se ji ne, kako prav ima.

Vsa vprašanja, ki se jim čudimo,

so moje smernice do končnega imenovanja resničnosti.

 

Kaj drugega bi pa lahko počeli,

kot to, da iščemo imena za stvari.

 

Ampak jaz sem še v megli,

v tistem soncu, ki si je poškodovalo oko.

Sprašuješ me: ali imajo možgani roke,

in še stotine drugih, neobičajnih vprašanj…

 

In sprašuješ: kdo je stvarem dal imena—

kdo soncu, kdo luni, nam, zemlji…

kdo je dal imena besedam.

Možgani morajo imeti srce,

ali pa ima srce nekakšne možgane.

Obstaja drugi jaz, misliš…

Vse to izgovarjaš z nedolžnimi in pametnimi besedami,

s takšnimi, kakršne bi rad izgovarjal tudi jaz.

 

Največ sprašuješ o tistem, kar bi tudi sam rad vedel.

 

In tvoja sestra pravi: mi, kot da smo v neki zgodbi…

Kot da živimo v nekakšni zgodbi, ponavlja.

 

In niti sanja se ji ne, kako prav ima.

Vsa vprašanja, ki se jim čudimo,

so moje smernice do končnega imenovanja resničnosti.

 

Kaj drugega bi pa lahko počeli,

kot to, da iščemo imena za stvari.

 

Ampak jaz sem še v megli,

v tistem soncu, ki si je poškodovalo oko.