From the section TRANSLATIONS

Zdaj verjamemo v neskončnost,

ne opažamo jutrišnje izmučenosti naših teles.

Ne moremo videti teže prihajajočih dni

in vsega tistega, kar bo posledica tega, ponovno ljubega doživetja.

Pot v Zadar je čista in varna,

pred nami zanemarjena pokrajina.

Nek dogodek se neopazno seli v spomin.

Zdaj verjamemo v večnost,

celo na naša življenja nismo več pozorni,

ki tudi v dnevih kot je ta, počasi ugašajo.

Nikogaršnje starosti ne občutimo.

Zdaj smo mi tisti, ki ravnodušno zrejo v jutri.

Naše misli so osvobojene,

naše kretnje zaobljubljene drugim.

En spomin se pravkar oblikuje.

Pot za Zadar:

v resnici samo nek neviden in zanesljiv

odsek do brezna, ki čaka vsakega od nas.

A nihče ne misli na to, koliko takšnih poti

je treba še prepotovati, do tiste, ki je najbolj zanesljiva.

Ni mornarja, ki bi se lahko izognil plovbi proti temu morju

in ni ne morja, ne kopenske poti, ki nas ne pelje tja.

Pa vendar zadovoljstvo zaradi potovanja presega vse.

Za kratek hip so izbrisane vse osebne žalosti,

za trenutek si postajamo podobni.

In na koncu, prekrasen razgled,

morje se razbija ob skalah in čisto nič ne more poruši narave —

v daljavi — obzidja, močni Zadar.

Nošeni s tihim levantom vseeno verjamemo,

da se splača biti na tem potovanju.

Zdaj verjamemo v neskončnost,

ne opažamo jutrišnje izmučenosti naših teles.

Ne moremo videti teže prihajajočih dni

in vsega tistega, kar bo posledica tega, ponovno ljubega doživetja.

Pot v Zadar je čista in varna,

pred nami zanemarjena pokrajina.

Nek dogodek se neopazno seli v spomin.

Zdaj verjamemo v večnost,

celo na naša življenja nismo več pozorni,

ki tudi v dnevih kot je ta, počasi ugašajo.

Nikogaršnje starosti ne občutimo.

Zdaj smo mi tisti, ki ravnodušno zrejo v jutri.

Naše misli so osvobojene,

naše kretnje zaobljubljene drugim.

En spomin se pravkar oblikuje.

Pot za Zadar:

v resnici samo nek neviden in zanesljiv

odsek do brezna, ki čaka vsakega od nas.

A nihče ne misli na to, koliko takšnih poti

je treba še prepotovati, do tiste, ki je najbolj zanesljiva.

Ni mornarja, ki bi se lahko izognil plovbi proti temu morju

in ni ne morja, ne kopenske poti, ki nas ne pelje tja.

Pa vendar zadovoljstvo zaradi potovanja presega vse.

Za kratek hip so izbrisane vse osebne žalosti,

za trenutek si postajamo podobni.

In na koncu, prekrasen razgled,

morje se razbija ob skalah in čisto nič ne more poruši narave —

v daljavi — obzidja, močni Zadar.

Nošeni s tihim levantom vseeno verjamemo,

da se splača biti na tem potovanju.

Zdaj verjamemo v neskončnost,

ne opažamo jutrišnje izmučenosti naših teles.

Ne moremo videti teže prihajajočih dni

in vsega tistega, kar bo posledica tega, ponovno ljubega doživetja.

Pot v Zadar je čista in varna,

pred nami zanemarjena pokrajina.

Nek dogodek se neopazno seli v spomin.

Zdaj verjamemo v večnost,

celo na naša življenja nismo več pozorni,

ki tudi v dnevih kot je ta, počasi ugašajo.

Nikogaršnje starosti ne občutimo.

Zdaj smo mi tisti, ki ravnodušno zrejo v jutri.

Naše misli so osvobojene,

naše kretnje zaobljubljene drugim.

En spomin se pravkar oblikuje.

Pot za Zadar:

v resnici samo nek neviden in zanesljiv

odsek do brezna, ki čaka vsakega od nas.

A nihče ne misli na to, koliko takšnih poti

je treba še prepotovati, do tiste, ki je najbolj zanesljiva.

Ni mornarja, ki bi se lahko izognil plovbi proti temu morju

in ni ne morja, ne kopenske poti, ki nas ne pelje tja.

Pa vendar zadovoljstvo zaradi potovanja presega vse.

Za kratek hip so izbrisane vse osebne žalosti,

za trenutek si postajamo podobni.

In na koncu, prekrasen razgled,

morje se razbija ob skalah in čisto nič ne more poruši narave —

v daljavi — obzidja, močni Zadar.

Nošeni s tihim levantom vseeno verjamemo,

da se splača biti na tem potovanju.

Zdaj verjamemo v neskončnost,

ne opažamo jutrišnje izmučenosti naših teles.

Ne moremo videti teže prihajajočih dni

in vsega tistega, kar bo posledica tega, ponovno ljubega doživetja.

Pot v Zadar je čista in varna,

pred nami zanemarjena pokrajina.

Nek dogodek se neopazno seli v spomin.

Zdaj verjamemo v večnost,

celo na naša življenja nismo več pozorni,

ki tudi v dnevih kot je ta, počasi ugašajo.

Nikogaršnje starosti ne občutimo.

Zdaj smo mi tisti, ki ravnodušno zrejo v jutri.

Naše misli so osvobojene,

naše kretnje zaobljubljene drugim.

En spomin se pravkar oblikuje.

Pot za Zadar:

v resnici samo nek neviden in zanesljiv

odsek do brezna, ki čaka vsakega od nas.

A nihče ne misli na to, koliko takšnih poti

je treba še prepotovati, do tiste, ki je najbolj zanesljiva.

Ni mornarja, ki bi se lahko izognil plovbi proti temu morju

in ni ne morja, ne kopenske poti, ki nas ne pelje tja.

Pa vendar zadovoljstvo zaradi potovanja presega vse.

Za kratek hip so izbrisane vse osebne žalosti,

za trenutek si postajamo podobni.

In na koncu, prekrasen razgled,

morje se razbija ob skalah in čisto nič ne more poruši narave —

v daljavi — obzidja, močni Zadar.

Nošeni s tihim levantom vseeno verjamemo,

da se splača biti na tem potovanju.

Zdaj verjamemo v neskončnost,

ne opažamo jutrišnje izmučenosti naših teles.

Ne moremo videti teže prihajajočih dni

in vsega tistega, kar bo posledica tega, ponovno ljubega doživetja.

Pot v Zadar je čista in varna,

pred nami zanemarjena pokrajina.

Nek dogodek se neopazno seli v spomin.

Zdaj verjamemo v večnost,

celo na naša življenja nismo več pozorni,

ki tudi v dnevih kot je ta, počasi ugašajo.

Nikogaršnje starosti ne občutimo.

Zdaj smo mi tisti, ki ravnodušno zrejo v jutri.

Naše misli so osvobojene,

naše kretnje zaobljubljene drugim.

En spomin se pravkar oblikuje.

Pot za Zadar:

v resnici samo nek neviden in zanesljiv

odsek do brezna, ki čaka vsakega od nas.

A nihče ne misli na to, koliko takšnih poti

je treba še prepotovati, do tiste, ki je najbolj zanesljiva.

Ni mornarja, ki bi se lahko izognil plovbi proti temu morju

in ni ne morja, ne kopenske poti, ki nas ne pelje tja.

Pa vendar zadovoljstvo zaradi potovanja presega vse.

Za kratek hip so izbrisane vse osebne žalosti,

za trenutek si postajamo podobni.

In na koncu, prekrasen razgled,

morje se razbija ob skalah in čisto nič ne more poruši narave —

v daljavi — obzidja, močni Zadar.

Nošeni s tihim levantom vseeno verjamemo,

da se splača biti na tem potovanju.

Zdaj verjamemo v neskončnost,

ne opažamo jutrišnje izmučenosti naših teles.

Ne moremo videti teže prihajajočih dni

in vsega tistega, kar bo posledica tega, ponovno ljubega doživetja.

Pot v Zadar je čista in varna,

pred nami zanemarjena pokrajina.

Nek dogodek se neopazno seli v spomin.

Zdaj verjamemo v večnost,

celo na naša življenja nismo več pozorni,

ki tudi v dnevih kot je ta, počasi ugašajo.

Nikogaršnje starosti ne občutimo.

Zdaj smo mi tisti, ki ravnodušno zrejo v jutri.

Naše misli so osvobojene,

naše kretnje zaobljubljene drugim.

En spomin se pravkar oblikuje.

Pot za Zadar:

v resnici samo nek neviden in zanesljiv

odsek do brezna, ki čaka vsakega od nas.

A nihče ne misli na to, koliko takšnih poti

je treba še prepotovati, do tiste, ki je najbolj zanesljiva.

Ni mornarja, ki bi se lahko izognil plovbi proti temu morju

in ni ne morja, ne kopenske poti, ki nas ne pelje tja.

Pa vendar zadovoljstvo zaradi potovanja presega vse.

Za kratek hip so izbrisane vse osebne žalosti,

za trenutek si postajamo podobni.

In na koncu, prekrasen razgled,

morje se razbija ob skalah in čisto nič ne more poruši narave —

v daljavi — obzidja, močni Zadar.

Nošeni s tihim levantom vseeno verjamemo,

da se splača biti na tem potovanju.

Zdaj verjamemo v neskončnost,

ne opažamo jutrišnje izmučenosti naših teles.

Ne moremo videti teže prihajajočih dni

in vsega tistega, kar bo posledica tega, ponovno ljubega doživetja.

Pot v Zadar je čista in varna,

pred nami zanemarjena pokrajina.

Nek dogodek se neopazno seli v spomin.

Zdaj verjamemo v večnost,

celo na naša življenja nismo več pozorni,

ki tudi v dnevih kot je ta, počasi ugašajo.

Nikogaršnje starosti ne občutimo.

Zdaj smo mi tisti, ki ravnodušno zrejo v jutri.

Naše misli so osvobojene,

naše kretnje zaobljubljene drugim.

En spomin se pravkar oblikuje.

Pot za Zadar:

v resnici samo nek neviden in zanesljiv

odsek do brezna, ki čaka vsakega od nas.

A nihče ne misli na to, koliko takšnih poti

je treba še prepotovati, do tiste, ki je najbolj zanesljiva.

Ni mornarja, ki bi se lahko izognil plovbi proti temu morju

in ni ne morja, ne kopenske poti, ki nas ne pelje tja.

Pa vendar zadovoljstvo zaradi potovanja presega vse.

Za kratek hip so izbrisane vse osebne žalosti,

za trenutek si postajamo podobni.

In na koncu, prekrasen razgled,

morje se razbija ob skalah in čisto nič ne more poruši narave —

v daljavi — obzidja, močni Zadar.

Nošeni s tihim levantom vseeno verjamemo,

da se splača biti na tem potovanju.

Zdaj verjamemo v neskončnost,

ne opažamo jutrišnje izmučenosti naših teles.

Ne moremo videti teže prihajajočih dni

in vsega tistega, kar bo posledica tega, ponovno ljubega doživetja.

Pot v Zadar je čista in varna,

pred nami zanemarjena pokrajina.

Nek dogodek se neopazno seli v spomin.

Zdaj verjamemo v večnost,

celo na naša življenja nismo več pozorni,

ki tudi v dnevih kot je ta, počasi ugašajo.

Nikogaršnje starosti ne občutimo.

Zdaj smo mi tisti, ki ravnodušno zrejo v jutri.

Naše misli so osvobojene,

naše kretnje zaobljubljene drugim.

En spomin se pravkar oblikuje.

Pot za Zadar:

v resnici samo nek neviden in zanesljiv

odsek do brezna, ki čaka vsakega od nas.

A nihče ne misli na to, koliko takšnih poti

je treba še prepotovati, do tiste, ki je najbolj zanesljiva.

Ni mornarja, ki bi se lahko izognil plovbi proti temu morju

in ni ne morja, ne kopenske poti, ki nas ne pelje tja.

Pa vendar zadovoljstvo zaradi potovanja presega vse.

Za kratek hip so izbrisane vse osebne žalosti,

za trenutek si postajamo podobni.

In na koncu, prekrasen razgled,

morje se razbija ob skalah in čisto nič ne more poruši narave —

v daljavi — obzidja, močni Zadar.

Nošeni s tihim levantom vseeno verjamemo,

da se splača biti na tem potovanju.

Zdaj verjamemo v neskončnost,

ne opažamo jutrišnje izmučenosti naših teles.

Ne moremo videti teže prihajajočih dni

in vsega tistega, kar bo posledica tega, ponovno ljubega doživetja.

Pot v Zadar je čista in varna,

pred nami zanemarjena pokrajina.

Nek dogodek se neopazno seli v spomin.

Zdaj verjamemo v večnost,

celo na naša življenja nismo več pozorni,

ki tudi v dnevih kot je ta, počasi ugašajo.

Nikogaršnje starosti ne občutimo.

Zdaj smo mi tisti, ki ravnodušno zrejo v jutri.

Naše misli so osvobojene,

naše kretnje zaobljubljene drugim.

En spomin se pravkar oblikuje.

Pot za Zadar:

v resnici samo nek neviden in zanesljiv

odsek do brezna, ki čaka vsakega od nas.

A nihče ne misli na to, koliko takšnih poti

je treba še prepotovati, do tiste, ki je najbolj zanesljiva.

Ni mornarja, ki bi se lahko izognil plovbi proti temu morju

in ni ne morja, ne kopenske poti, ki nas ne pelje tja.

Pa vendar zadovoljstvo zaradi potovanja presega vse.

Za kratek hip so izbrisane vse osebne žalosti,

za trenutek si postajamo podobni.

In na koncu, prekrasen razgled,

morje se razbija ob skalah in čisto nič ne more poruši narave —

v daljavi — obzidja, močni Zadar.

Nošeni s tihim levantom vseeno verjamemo,

da se splača biti na tem potovanju.

Zdaj verjamemo v neskončnost,

ne opažamo jutrišnje izmučenosti naših teles.

Ne moremo videti teže prihajajočih dni

in vsega tistega, kar bo posledica tega, ponovno ljubega doživetja.

Pot v Zadar je čista in varna,

pred nami zanemarjena pokrajina.

Nek dogodek se neopazno seli v spomin.

Zdaj verjamemo v večnost,

celo na naša življenja nismo več pozorni,

ki tudi v dnevih kot je ta, počasi ugašajo.

Nikogaršnje starosti ne občutimo.

Zdaj smo mi tisti, ki ravnodušno zrejo v jutri.

Naše misli so osvobojene,

naše kretnje zaobljubljene drugim.

En spomin se pravkar oblikuje.

Pot za Zadar:

v resnici samo nek neviden in zanesljiv

odsek do brezna, ki čaka vsakega od nas.

A nihče ne misli na to, koliko takšnih poti

je treba še prepotovati, do tiste, ki je najbolj zanesljiva.

Ni mornarja, ki bi se lahko izognil plovbi proti temu morju

in ni ne morja, ne kopenske poti, ki nas ne pelje tja.

Pa vendar zadovoljstvo zaradi potovanja presega vse.

Za kratek hip so izbrisane vse osebne žalosti,

za trenutek si postajamo podobni.

In na koncu, prekrasen razgled,

morje se razbija ob skalah in čisto nič ne more poruši narave —

v daljavi — obzidja, močni Zadar.

Nošeni s tihim levantom vseeno verjamemo,

da se splača biti na tem potovanju.

Zdaj verjamemo v neskončnost,

ne opažamo jutrišnje izmučenosti naših teles.

Ne moremo videti teže prihajajočih dni

in vsega tistega, kar bo posledica tega, ponovno ljubega doživetja.

Pot v Zadar je čista in varna,

pred nami zanemarjena pokrajina.

Nek dogodek se neopazno seli v spomin.

Zdaj verjamemo v večnost,

celo na naša življenja nismo več pozorni,

ki tudi v dnevih kot je ta, počasi ugašajo.

Nikogaršnje starosti ne občutimo.

Zdaj smo mi tisti, ki ravnodušno zrejo v jutri.

Naše misli so osvobojene,

naše kretnje zaobljubljene drugim.

En spomin se pravkar oblikuje.

Pot za Zadar:

v resnici samo nek neviden in zanesljiv

odsek do brezna, ki čaka vsakega od nas.

A nihče ne misli na to, koliko takšnih poti

je treba še prepotovati, do tiste, ki je najbolj zanesljiva.

Ni mornarja, ki bi se lahko izognil plovbi proti temu morju

in ni ne morja, ne kopenske poti, ki nas ne pelje tja.

Pa vendar zadovoljstvo zaradi potovanja presega vse.

Za kratek hip so izbrisane vse osebne žalosti,

za trenutek si postajamo podobni.

In na koncu, prekrasen razgled,

morje se razbija ob skalah in čisto nič ne more poruši narave —

v daljavi — obzidja, močni Zadar.

Nošeni s tihim levantom vseeno verjamemo,

da se splača biti na tem potovanju.