From the section TRANSLATIONS

Če bolj pomislim,

sva se sinoči prvič resno pogovarjala o poeziji.

V aperitiv baru hotela „Črna gora“

so odmevale najine besede

zastrupljene s pesmijo in nekim čudnim upanjem.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji.

O njenem bistvu in nepojasnljivem duhu, ki nas prevzema

v trenutkih, ko smo sposobni,

zanikati vsakdanje življenje,

ki je kratko in tesnobno

in ga je največkrat treba pretrpeti.

Prvič sva govorila

o najinih pesmih, ki jih ne znava razložiti,

neverjetnih začetkih v katere nihče ni verjel,

niti tisti najbližji, niti nasprotniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji,

o naših malih antologijah,

o deškem zanosu, ki še traja,

ko gledamo fotografije velikih, melanholičnih pesnikov

in govorimo o knjigah, kriminalu in nogometu.

O življenju pisateljev in naših življenjih –

biografijah navidez nezdružljivih s teksti.

 

Ko govoriva o poeziji, se mi zdi,

da se tudi midva malo spreminjava,

prilagajava govor melodiji neke trubadurske pesmi.

Mogoče včasih celo spomladanskemu snegu,

ki se tako nedolžen v svojem padanju

leno spušča po našem pustem Lovćenu,

ki je naš prazačetek in naš oder,

naš — tako pesnikov, kot tudi Črnogorcev.

Lovčen, ki so ga predniki naredili za pomembnega in malo patetičnega,

da bi bil menda podoben kraju, ki ga občudujejo

drugi evropski narodi, z visokimi gorami in velikimi pesniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji

v aperitiv baru hotela „Črna gora“,

kjer so najini skupni prijatelji najpogosteje posedali,

in so se pred nama motali čudni tipi,

odigravali nekaj okrog najine mize in naju pomilujoče gledali.

 

Naenkrat si rekel, da je zaradi dobre poezije vredno živeti,

in da bi bilo najboljše, če bi za kakšno leto vse pustila,

našla obljubljeno obalo in pisala, samo pisala.

Da bi ob črnih olivah, vinu in mediteranskem soncu

zapustila resničnost in zasedla tisto tišino,

ki stoji nasproti naših današnjih življenj.

 

To noč si tudi dodal, da sem dolžnik edino svojemu daru.

Ker sem mlajši, in zaradi podedovane vljudnosti

in zato, ker sem v svoji duši že razčistil z močmi poezije,

ti nisem mogel odgovoriti,

da sploh ne verjamem, da lahko odplačam ta dolg,

dokler sem na tem svetu.

Niti ti nisem rekel, da sem mogoče obupal, ker

poezijo zanemarjam, in ji nikoli nisem dal toliko, kot

ona dala meni.

 

Ampak nenavadno je bilo, da sem ravno takrat verze zapisoval

samo na račune, na blagajniške listke,

na pobotnice, razne papirje, ki sem jih imel pri roki,

kot da bi se s tem zmanjševali dolgovi.

Na papirje, ki so vsakodnevno pričevanje,

kje sem kaj kupil, in kje sem bil.

 

Dragi prijatelj, dar je prišel od nekje drugje,

ni ga mogoče kupiti, ni ga treba razložiti.

Ko sem se skozi park vračal proti domu, sem pomislil,

da je dar podoben poeziji sami — redko ga prepoznamo in redko cenimo.

 

Če imam jaz ta dar —

in tega ti nisem uspel povedati v aperitiv baru hotela „Črna Gora“

— bom naredil z njim nekaj podobnega kot včasih Paul Gascoine.

Postal bom senca temnih dni Georga Besta.

 

Postal bom kot Rok Petrovič, ki je ali padel, ali pa bil prvi.

Postal bom kot on, ki ni nikoli izplaval na površje.

 

In to je edino, kar je te noči ostalo od najinega pogovora.

Če bolj pomislim,

sva se sinoči prvič resno pogovarjala o poeziji.

V aperitiv baru hotela „Črna gora“

so odmevale najine besede

zastrupljene s pesmijo in nekim čudnim upanjem.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji.

O njenem bistvu in nepojasnljivem duhu, ki nas prevzema

v trenutkih, ko smo sposobni,

zanikati vsakdanje življenje,

ki je kratko in tesnobno

in ga je največkrat treba pretrpeti.

Prvič sva govorila

o najinih pesmih, ki jih ne znava razložiti,

neverjetnih začetkih v katere nihče ni verjel,

niti tisti najbližji, niti nasprotniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji,

o naših malih antologijah,

o deškem zanosu, ki še traja,

ko gledamo fotografije velikih, melanholičnih pesnikov

in govorimo o knjigah, kriminalu in nogometu.

O življenju pisateljev in naših življenjih –

biografijah navidez nezdružljivih s teksti.

 

Ko govoriva o poeziji, se mi zdi,

da se tudi midva malo spreminjava,

prilagajava govor melodiji neke trubadurske pesmi.

Mogoče včasih celo spomladanskemu snegu,

ki se tako nedolžen v svojem padanju

leno spušča po našem pustem Lovćenu,

ki je naš prazačetek in naš oder,

naš — tako pesnikov, kot tudi Črnogorcev.

Lovčen, ki so ga predniki naredili za pomembnega in malo patetičnega,

da bi bil menda podoben kraju, ki ga občudujejo

drugi evropski narodi, z visokimi gorami in velikimi pesniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji

v aperitiv baru hotela „Črna gora“,

kjer so najini skupni prijatelji najpogosteje posedali,

in so se pred nama motali čudni tipi,

odigravali nekaj okrog najine mize in naju pomilujoče gledali.

 

Naenkrat si rekel, da je zaradi dobre poezije vredno živeti,

in da bi bilo najboljše, če bi za kakšno leto vse pustila,

našla obljubljeno obalo in pisala, samo pisala.

Da bi ob črnih olivah, vinu in mediteranskem soncu

zapustila resničnost in zasedla tisto tišino,

ki stoji nasproti naših današnjih življenj.

 

To noč si tudi dodal, da sem dolžnik edino svojemu daru.

Ker sem mlajši, in zaradi podedovane vljudnosti

in zato, ker sem v svoji duši že razčistil z močmi poezije,

ti nisem mogel odgovoriti,

da sploh ne verjamem, da lahko odplačam ta dolg,

dokler sem na tem svetu.

Niti ti nisem rekel, da sem mogoče obupal, ker

poezijo zanemarjam, in ji nikoli nisem dal toliko, kot

ona dala meni.

 

Ampak nenavadno je bilo, da sem ravno takrat verze zapisoval

samo na račune, na blagajniške listke,

na pobotnice, razne papirje, ki sem jih imel pri roki,

kot da bi se s tem zmanjševali dolgovi.

Na papirje, ki so vsakodnevno pričevanje,

kje sem kaj kupil, in kje sem bil.

 

Dragi prijatelj, dar je prišel od nekje drugje,

ni ga mogoče kupiti, ni ga treba razložiti.

Ko sem se skozi park vračal proti domu, sem pomislil,

da je dar podoben poeziji sami — redko ga prepoznamo in redko cenimo.

 

Če imam jaz ta dar —

in tega ti nisem uspel povedati v aperitiv baru hotela „Črna Gora“

— bom naredil z njim nekaj podobnega kot včasih Paul Gascoine.

Postal bom senca temnih dni Georga Besta.

 

Postal bom kot Rok Petrovič, ki je ali padel, ali pa bil prvi.

Postal bom kot on, ki ni nikoli izplaval na površje.

 

In to je edino, kar je te noči ostalo od najinega pogovora.

Če bolj pomislim,

sva se sinoči prvič resno pogovarjala o poeziji.

V aperitiv baru hotela „Črna gora“

so odmevale najine besede

zastrupljene s pesmijo in nekim čudnim upanjem.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji.

O njenem bistvu in nepojasnljivem duhu, ki nas prevzema

v trenutkih, ko smo sposobni,

zanikati vsakdanje življenje,

ki je kratko in tesnobno

in ga je največkrat treba pretrpeti.

Prvič sva govorila

o najinih pesmih, ki jih ne znava razložiti,

neverjetnih začetkih v katere nihče ni verjel,

niti tisti najbližji, niti nasprotniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji,

o naših malih antologijah,

o deškem zanosu, ki še traja,

ko gledamo fotografije velikih, melanholičnih pesnikov

in govorimo o knjigah, kriminalu in nogometu.

O življenju pisateljev in naših življenjih –

biografijah navidez nezdružljivih s teksti.

 

Ko govoriva o poeziji, se mi zdi,

da se tudi midva malo spreminjava,

prilagajava govor melodiji neke trubadurske pesmi.

Mogoče včasih celo spomladanskemu snegu,

ki se tako nedolžen v svojem padanju

leno spušča po našem pustem Lovćenu,

ki je naš prazačetek in naš oder,

naš — tako pesnikov, kot tudi Črnogorcev.

Lovčen, ki so ga predniki naredili za pomembnega in malo patetičnega,

da bi bil menda podoben kraju, ki ga občudujejo

drugi evropski narodi, z visokimi gorami in velikimi pesniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji

v aperitiv baru hotela „Črna gora“,

kjer so najini skupni prijatelji najpogosteje posedali,

in so se pred nama motali čudni tipi,

odigravali nekaj okrog najine mize in naju pomilujoče gledali.

 

Naenkrat si rekel, da je zaradi dobre poezije vredno živeti,

in da bi bilo najboljše, če bi za kakšno leto vse pustila,

našla obljubljeno obalo in pisala, samo pisala.

Da bi ob črnih olivah, vinu in mediteranskem soncu

zapustila resničnost in zasedla tisto tišino,

ki stoji nasproti naših današnjih življenj.

 

To noč si tudi dodal, da sem dolžnik edino svojemu daru.

Ker sem mlajši, in zaradi podedovane vljudnosti

in zato, ker sem v svoji duši že razčistil z močmi poezije,

ti nisem mogel odgovoriti,

da sploh ne verjamem, da lahko odplačam ta dolg,

dokler sem na tem svetu.

Niti ti nisem rekel, da sem mogoče obupal, ker

poezijo zanemarjam, in ji nikoli nisem dal toliko, kot

ona dala meni.

 

Ampak nenavadno je bilo, da sem ravno takrat verze zapisoval

samo na račune, na blagajniške listke,

na pobotnice, razne papirje, ki sem jih imel pri roki,

kot da bi se s tem zmanjševali dolgovi.

Na papirje, ki so vsakodnevno pričevanje,

kje sem kaj kupil, in kje sem bil.

 

Dragi prijatelj, dar je prišel od nekje drugje,

ni ga mogoče kupiti, ni ga treba razložiti.

Ko sem se skozi park vračal proti domu, sem pomislil,

da je dar podoben poeziji sami — redko ga prepoznamo in redko cenimo.

 

Če imam jaz ta dar —

in tega ti nisem uspel povedati v aperitiv baru hotela „Črna Gora“

— bom naredil z njim nekaj podobnega kot včasih Paul Gascoine.

Postal bom senca temnih dni Georga Besta.

 

Postal bom kot Rok Petrovič, ki je ali padel, ali pa bil prvi.

Postal bom kot on, ki ni nikoli izplaval na površje.

 

In to je edino, kar je te noči ostalo od najinega pogovora.

Če bolj pomislim,

sva se sinoči prvič resno pogovarjala o poeziji.

V aperitiv baru hotela „Črna gora“

so odmevale najine besede

zastrupljene s pesmijo in nekim čudnim upanjem.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji.

O njenem bistvu in nepojasnljivem duhu, ki nas prevzema

v trenutkih, ko smo sposobni,

zanikati vsakdanje življenje,

ki je kratko in tesnobno

in ga je največkrat treba pretrpeti.

Prvič sva govorila

o najinih pesmih, ki jih ne znava razložiti,

neverjetnih začetkih v katere nihče ni verjel,

niti tisti najbližji, niti nasprotniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji,

o naših malih antologijah,

o deškem zanosu, ki še traja,

ko gledamo fotografije velikih, melanholičnih pesnikov

in govorimo o knjigah, kriminalu in nogometu.

O življenju pisateljev in naših življenjih –

biografijah navidez nezdružljivih s teksti.

 

Ko govoriva o poeziji, se mi zdi,

da se tudi midva malo spreminjava,

prilagajava govor melodiji neke trubadurske pesmi.

Mogoče včasih celo spomladanskemu snegu,

ki se tako nedolžen v svojem padanju

leno spušča po našem pustem Lovćenu,

ki je naš prazačetek in naš oder,

naš — tako pesnikov, kot tudi Črnogorcev.

Lovčen, ki so ga predniki naredili za pomembnega in malo patetičnega,

da bi bil menda podoben kraju, ki ga občudujejo

drugi evropski narodi, z visokimi gorami in velikimi pesniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji

v aperitiv baru hotela „Črna gora“,

kjer so najini skupni prijatelji najpogosteje posedali,

in so se pred nama motali čudni tipi,

odigravali nekaj okrog najine mize in naju pomilujoče gledali.

 

Naenkrat si rekel, da je zaradi dobre poezije vredno živeti,

in da bi bilo najboljše, če bi za kakšno leto vse pustila,

našla obljubljeno obalo in pisala, samo pisala.

Da bi ob črnih olivah, vinu in mediteranskem soncu

zapustila resničnost in zasedla tisto tišino,

ki stoji nasproti naših današnjih življenj.

 

To noč si tudi dodal, da sem dolžnik edino svojemu daru.

Ker sem mlajši, in zaradi podedovane vljudnosti

in zato, ker sem v svoji duši že razčistil z močmi poezije,

ti nisem mogel odgovoriti,

da sploh ne verjamem, da lahko odplačam ta dolg,

dokler sem na tem svetu.

Niti ti nisem rekel, da sem mogoče obupal, ker

poezijo zanemarjam, in ji nikoli nisem dal toliko, kot

ona dala meni.

 

Ampak nenavadno je bilo, da sem ravno takrat verze zapisoval

samo na račune, na blagajniške listke,

na pobotnice, razne papirje, ki sem jih imel pri roki,

kot da bi se s tem zmanjševali dolgovi.

Na papirje, ki so vsakodnevno pričevanje,

kje sem kaj kupil, in kje sem bil.

 

Dragi prijatelj, dar je prišel od nekje drugje,

ni ga mogoče kupiti, ni ga treba razložiti.

Ko sem se skozi park vračal proti domu, sem pomislil,

da je dar podoben poeziji sami — redko ga prepoznamo in redko cenimo.

 

Če imam jaz ta dar —

in tega ti nisem uspel povedati v aperitiv baru hotela „Črna Gora“

— bom naredil z njim nekaj podobnega kot včasih Paul Gascoine.

Postal bom senca temnih dni Georga Besta.

 

Postal bom kot Rok Petrovič, ki je ali padel, ali pa bil prvi.

Postal bom kot on, ki ni nikoli izplaval na površje.

 

In to je edino, kar je te noči ostalo od najinega pogovora.

Če bolj pomislim,

sva se sinoči prvič resno pogovarjala o poeziji.

V aperitiv baru hotela „Črna gora“

so odmevale najine besede

zastrupljene s pesmijo in nekim čudnim upanjem.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji.

O njenem bistvu in nepojasnljivem duhu, ki nas prevzema

v trenutkih, ko smo sposobni,

zanikati vsakdanje življenje,

ki je kratko in tesnobno

in ga je največkrat treba pretrpeti.

Prvič sva govorila

o najinih pesmih, ki jih ne znava razložiti,

neverjetnih začetkih v katere nihče ni verjel,

niti tisti najbližji, niti nasprotniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji,

o naših malih antologijah,

o deškem zanosu, ki še traja,

ko gledamo fotografije velikih, melanholičnih pesnikov

in govorimo o knjigah, kriminalu in nogometu.

O življenju pisateljev in naših življenjih –

biografijah navidez nezdružljivih s teksti.

 

Ko govoriva o poeziji, se mi zdi,

da se tudi midva malo spreminjava,

prilagajava govor melodiji neke trubadurske pesmi.

Mogoče včasih celo spomladanskemu snegu,

ki se tako nedolžen v svojem padanju

leno spušča po našem pustem Lovćenu,

ki je naš prazačetek in naš oder,

naš — tako pesnikov, kot tudi Črnogorcev.

Lovčen, ki so ga predniki naredili za pomembnega in malo patetičnega,

da bi bil menda podoben kraju, ki ga občudujejo

drugi evropski narodi, z visokimi gorami in velikimi pesniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji

v aperitiv baru hotela „Črna gora“,

kjer so najini skupni prijatelji najpogosteje posedali,

in so se pred nama motali čudni tipi,

odigravali nekaj okrog najine mize in naju pomilujoče gledali.

 

Naenkrat si rekel, da je zaradi dobre poezije vredno živeti,

in da bi bilo najboljše, če bi za kakšno leto vse pustila,

našla obljubljeno obalo in pisala, samo pisala.

Da bi ob črnih olivah, vinu in mediteranskem soncu

zapustila resničnost in zasedla tisto tišino,

ki stoji nasproti naših današnjih življenj.

 

To noč si tudi dodal, da sem dolžnik edino svojemu daru.

Ker sem mlajši, in zaradi podedovane vljudnosti

in zato, ker sem v svoji duši že razčistil z močmi poezije,

ti nisem mogel odgovoriti,

da sploh ne verjamem, da lahko odplačam ta dolg,

dokler sem na tem svetu.

Niti ti nisem rekel, da sem mogoče obupal, ker

poezijo zanemarjam, in ji nikoli nisem dal toliko, kot

ona dala meni.

 

Ampak nenavadno je bilo, da sem ravno takrat verze zapisoval

samo na račune, na blagajniške listke,

na pobotnice, razne papirje, ki sem jih imel pri roki,

kot da bi se s tem zmanjševali dolgovi.

Na papirje, ki so vsakodnevno pričevanje,

kje sem kaj kupil, in kje sem bil.

 

Dragi prijatelj, dar je prišel od nekje drugje,

ni ga mogoče kupiti, ni ga treba razložiti.

Ko sem se skozi park vračal proti domu, sem pomislil,

da je dar podoben poeziji sami — redko ga prepoznamo in redko cenimo.

 

Če imam jaz ta dar —

in tega ti nisem uspel povedati v aperitiv baru hotela „Črna Gora“

— bom naredil z njim nekaj podobnega kot včasih Paul Gascoine.

Postal bom senca temnih dni Georga Besta.

 

Postal bom kot Rok Petrovič, ki je ali padel, ali pa bil prvi.

Postal bom kot on, ki ni nikoli izplaval na površje.

 

In to je edino, kar je te noči ostalo od najinega pogovora.

Če bolj pomislim,

sva se sinoči prvič resno pogovarjala o poeziji.

V aperitiv baru hotela „Črna gora“

so odmevale najine besede

zastrupljene s pesmijo in nekim čudnim upanjem.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji.

O njenem bistvu in nepojasnljivem duhu, ki nas prevzema

v trenutkih, ko smo sposobni,

zanikati vsakdanje življenje,

ki je kratko in tesnobno

in ga je največkrat treba pretrpeti.

Prvič sva govorila

o najinih pesmih, ki jih ne znava razložiti,

neverjetnih začetkih v katere nihče ni verjel,

niti tisti najbližji, niti nasprotniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji,

o naših malih antologijah,

o deškem zanosu, ki še traja,

ko gledamo fotografije velikih, melanholičnih pesnikov

in govorimo o knjigah, kriminalu in nogometu.

O življenju pisateljev in naših življenjih –

biografijah navidez nezdružljivih s teksti.

 

Ko govoriva o poeziji, se mi zdi,

da se tudi midva malo spreminjava,

prilagajava govor melodiji neke trubadurske pesmi.

Mogoče včasih celo spomladanskemu snegu,

ki se tako nedolžen v svojem padanju

leno spušča po našem pustem Lovćenu,

ki je naš prazačetek in naš oder,

naš — tako pesnikov, kot tudi Črnogorcev.

Lovčen, ki so ga predniki naredili za pomembnega in malo patetičnega,

da bi bil menda podoben kraju, ki ga občudujejo

drugi evropski narodi, z visokimi gorami in velikimi pesniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji

v aperitiv baru hotela „Črna gora“,

kjer so najini skupni prijatelji najpogosteje posedali,

in so se pred nama motali čudni tipi,

odigravali nekaj okrog najine mize in naju pomilujoče gledali.

 

Naenkrat si rekel, da je zaradi dobre poezije vredno živeti,

in da bi bilo najboljše, če bi za kakšno leto vse pustila,

našla obljubljeno obalo in pisala, samo pisala.

Da bi ob črnih olivah, vinu in mediteranskem soncu

zapustila resničnost in zasedla tisto tišino,

ki stoji nasproti naših današnjih življenj.

 

To noč si tudi dodal, da sem dolžnik edino svojemu daru.

Ker sem mlajši, in zaradi podedovane vljudnosti

in zato, ker sem v svoji duši že razčistil z močmi poezije,

ti nisem mogel odgovoriti,

da sploh ne verjamem, da lahko odplačam ta dolg,

dokler sem na tem svetu.

Niti ti nisem rekel, da sem mogoče obupal, ker

poezijo zanemarjam, in ji nikoli nisem dal toliko, kot

ona dala meni.

 

Ampak nenavadno je bilo, da sem ravno takrat verze zapisoval

samo na račune, na blagajniške listke,

na pobotnice, razne papirje, ki sem jih imel pri roki,

kot da bi se s tem zmanjševali dolgovi.

Na papirje, ki so vsakodnevno pričevanje,

kje sem kaj kupil, in kje sem bil.

 

Dragi prijatelj, dar je prišel od nekje drugje,

ni ga mogoče kupiti, ni ga treba razložiti.

Ko sem se skozi park vračal proti domu, sem pomislil,

da je dar podoben poeziji sami — redko ga prepoznamo in redko cenimo.

 

Če imam jaz ta dar —

in tega ti nisem uspel povedati v aperitiv baru hotela „Črna Gora“

— bom naredil z njim nekaj podobnega kot včasih Paul Gascoine.

Postal bom senca temnih dni Georga Besta.

 

Postal bom kot Rok Petrovič, ki je ali padel, ali pa bil prvi.

Postal bom kot on, ki ni nikoli izplaval na površje.

 

In to je edino, kar je te noči ostalo od najinega pogovora.

Če bolj pomislim,

sva se sinoči prvič resno pogovarjala o poeziji.

V aperitiv baru hotela „Črna gora“

so odmevale najine besede

zastrupljene s pesmijo in nekim čudnim upanjem.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji.

O njenem bistvu in nepojasnljivem duhu, ki nas prevzema

v trenutkih, ko smo sposobni,

zanikati vsakdanje življenje,

ki je kratko in tesnobno

in ga je največkrat treba pretrpeti.

Prvič sva govorila

o najinih pesmih, ki jih ne znava razložiti,

neverjetnih začetkih v katere nihče ni verjel,

niti tisti najbližji, niti nasprotniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji,

o naših malih antologijah,

o deškem zanosu, ki še traja,

ko gledamo fotografije velikih, melanholičnih pesnikov

in govorimo o knjigah, kriminalu in nogometu.

O življenju pisateljev in naših življenjih –

biografijah navidez nezdružljivih s teksti.

 

Ko govoriva o poeziji, se mi zdi,

da se tudi midva malo spreminjava,

prilagajava govor melodiji neke trubadurske pesmi.

Mogoče včasih celo spomladanskemu snegu,

ki se tako nedolžen v svojem padanju

leno spušča po našem pustem Lovćenu,

ki je naš prazačetek in naš oder,

naš — tako pesnikov, kot tudi Črnogorcev.

Lovčen, ki so ga predniki naredili za pomembnega in malo patetičnega,

da bi bil menda podoben kraju, ki ga občudujejo

drugi evropski narodi, z visokimi gorami in velikimi pesniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji

v aperitiv baru hotela „Črna gora“,

kjer so najini skupni prijatelji najpogosteje posedali,

in so se pred nama motali čudni tipi,

odigravali nekaj okrog najine mize in naju pomilujoče gledali.

 

Naenkrat si rekel, da je zaradi dobre poezije vredno živeti,

in da bi bilo najboljše, če bi za kakšno leto vse pustila,

našla obljubljeno obalo in pisala, samo pisala.

Da bi ob črnih olivah, vinu in mediteranskem soncu

zapustila resničnost in zasedla tisto tišino,

ki stoji nasproti naših današnjih življenj.

 

To noč si tudi dodal, da sem dolžnik edino svojemu daru.

Ker sem mlajši, in zaradi podedovane vljudnosti

in zato, ker sem v svoji duši že razčistil z močmi poezije,

ti nisem mogel odgovoriti,

da sploh ne verjamem, da lahko odplačam ta dolg,

dokler sem na tem svetu.

Niti ti nisem rekel, da sem mogoče obupal, ker

poezijo zanemarjam, in ji nikoli nisem dal toliko, kot

ona dala meni.

 

Ampak nenavadno je bilo, da sem ravno takrat verze zapisoval

samo na račune, na blagajniške listke,

na pobotnice, razne papirje, ki sem jih imel pri roki,

kot da bi se s tem zmanjševali dolgovi.

Na papirje, ki so vsakodnevno pričevanje,

kje sem kaj kupil, in kje sem bil.

 

Dragi prijatelj, dar je prišel od nekje drugje,

ni ga mogoče kupiti, ni ga treba razložiti.

Ko sem se skozi park vračal proti domu, sem pomislil,

da je dar podoben poeziji sami — redko ga prepoznamo in redko cenimo.

 

Če imam jaz ta dar —

in tega ti nisem uspel povedati v aperitiv baru hotela „Črna Gora“

— bom naredil z njim nekaj podobnega kot včasih Paul Gascoine.

Postal bom senca temnih dni Georga Besta.

 

Postal bom kot Rok Petrovič, ki je ali padel, ali pa bil prvi.

Postal bom kot on, ki ni nikoli izplaval na površje.

 

In to je edino, kar je te noči ostalo od najinega pogovora.

Če bolj pomislim,

sva se sinoči prvič resno pogovarjala o poeziji.

V aperitiv baru hotela „Črna gora“

so odmevale najine besede

zastrupljene s pesmijo in nekim čudnim upanjem.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji.

O njenem bistvu in nepojasnljivem duhu, ki nas prevzema

v trenutkih, ko smo sposobni,

zanikati vsakdanje življenje,

ki je kratko in tesnobno

in ga je največkrat treba pretrpeti.

Prvič sva govorila

o najinih pesmih, ki jih ne znava razložiti,

neverjetnih začetkih v katere nihče ni verjel,

niti tisti najbližji, niti nasprotniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji,

o naših malih antologijah,

o deškem zanosu, ki še traja,

ko gledamo fotografije velikih, melanholičnih pesnikov

in govorimo o knjigah, kriminalu in nogometu.

O življenju pisateljev in naših življenjih –

biografijah navidez nezdružljivih s teksti.

 

Ko govoriva o poeziji, se mi zdi,

da se tudi midva malo spreminjava,

prilagajava govor melodiji neke trubadurske pesmi.

Mogoče včasih celo spomladanskemu snegu,

ki se tako nedolžen v svojem padanju

leno spušča po našem pustem Lovćenu,

ki je naš prazačetek in naš oder,

naš — tako pesnikov, kot tudi Črnogorcev.

Lovčen, ki so ga predniki naredili za pomembnega in malo patetičnega,

da bi bil menda podoben kraju, ki ga občudujejo

drugi evropski narodi, z visokimi gorami in velikimi pesniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji

v aperitiv baru hotela „Črna gora“,

kjer so najini skupni prijatelji najpogosteje posedali,

in so se pred nama motali čudni tipi,

odigravali nekaj okrog najine mize in naju pomilujoče gledali.

 

Naenkrat si rekel, da je zaradi dobre poezije vredno živeti,

in da bi bilo najboljše, če bi za kakšno leto vse pustila,

našla obljubljeno obalo in pisala, samo pisala.

Da bi ob črnih olivah, vinu in mediteranskem soncu

zapustila resničnost in zasedla tisto tišino,

ki stoji nasproti naših današnjih življenj.

 

To noč si tudi dodal, da sem dolžnik edino svojemu daru.

Ker sem mlajši, in zaradi podedovane vljudnosti

in zato, ker sem v svoji duši že razčistil z močmi poezije,

ti nisem mogel odgovoriti,

da sploh ne verjamem, da lahko odplačam ta dolg,

dokler sem na tem svetu.

Niti ti nisem rekel, da sem mogoče obupal, ker

poezijo zanemarjam, in ji nikoli nisem dal toliko, kot

ona dala meni.

 

Ampak nenavadno je bilo, da sem ravno takrat verze zapisoval

samo na račune, na blagajniške listke,

na pobotnice, razne papirje, ki sem jih imel pri roki,

kot da bi se s tem zmanjševali dolgovi.

Na papirje, ki so vsakodnevno pričevanje,

kje sem kaj kupil, in kje sem bil.

 

Dragi prijatelj, dar je prišel od nekje drugje,

ni ga mogoče kupiti, ni ga treba razložiti.

Ko sem se skozi park vračal proti domu, sem pomislil,

da je dar podoben poeziji sami — redko ga prepoznamo in redko cenimo.

 

Če imam jaz ta dar —

in tega ti nisem uspel povedati v aperitiv baru hotela „Črna Gora“

— bom naredil z njim nekaj podobnega kot včasih Paul Gascoine.

Postal bom senca temnih dni Georga Besta.

 

Postal bom kot Rok Petrovič, ki je ali padel, ali pa bil prvi.

Postal bom kot on, ki ni nikoli izplaval na površje.

 

In to je edino, kar je te noči ostalo od najinega pogovora.

Če bolj pomislim,

sva se sinoči prvič resno pogovarjala o poeziji.

V aperitiv baru hotela „Črna gora“

so odmevale najine besede

zastrupljene s pesmijo in nekim čudnim upanjem.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji.

O njenem bistvu in nepojasnljivem duhu, ki nas prevzema

v trenutkih, ko smo sposobni,

zanikati vsakdanje življenje,

ki je kratko in tesnobno

in ga je največkrat treba pretrpeti.

Prvič sva govorila

o najinih pesmih, ki jih ne znava razložiti,

neverjetnih začetkih v katere nihče ni verjel,

niti tisti najbližji, niti nasprotniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji,

o naših malih antologijah,

o deškem zanosu, ki še traja,

ko gledamo fotografije velikih, melanholičnih pesnikov

in govorimo o knjigah, kriminalu in nogometu.

O življenju pisateljev in naših življenjih –

biografijah navidez nezdružljivih s teksti.

 

Ko govoriva o poeziji, se mi zdi,

da se tudi midva malo spreminjava,

prilagajava govor melodiji neke trubadurske pesmi.

Mogoče včasih celo spomladanskemu snegu,

ki se tako nedolžen v svojem padanju

leno spušča po našem pustem Lovćenu,

ki je naš prazačetek in naš oder,

naš — tako pesnikov, kot tudi Črnogorcev.

Lovčen, ki so ga predniki naredili za pomembnega in malo patetičnega,

da bi bil menda podoben kraju, ki ga občudujejo

drugi evropski narodi, z visokimi gorami in velikimi pesniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji

v aperitiv baru hotela „Črna gora“,

kjer so najini skupni prijatelji najpogosteje posedali,

in so se pred nama motali čudni tipi,

odigravali nekaj okrog najine mize in naju pomilujoče gledali.

 

Naenkrat si rekel, da je zaradi dobre poezije vredno živeti,

in da bi bilo najboljše, če bi za kakšno leto vse pustila,

našla obljubljeno obalo in pisala, samo pisala.

Da bi ob črnih olivah, vinu in mediteranskem soncu

zapustila resničnost in zasedla tisto tišino,

ki stoji nasproti naših današnjih življenj.

 

To noč si tudi dodal, da sem dolžnik edino svojemu daru.

Ker sem mlajši, in zaradi podedovane vljudnosti

in zato, ker sem v svoji duši že razčistil z močmi poezije,

ti nisem mogel odgovoriti,

da sploh ne verjamem, da lahko odplačam ta dolg,

dokler sem na tem svetu.

Niti ti nisem rekel, da sem mogoče obupal, ker

poezijo zanemarjam, in ji nikoli nisem dal toliko, kot

ona dala meni.

 

Ampak nenavadno je bilo, da sem ravno takrat verze zapisoval

samo na račune, na blagajniške listke,

na pobotnice, razne papirje, ki sem jih imel pri roki,

kot da bi se s tem zmanjševali dolgovi.

Na papirje, ki so vsakodnevno pričevanje,

kje sem kaj kupil, in kje sem bil.

 

Dragi prijatelj, dar je prišel od nekje drugje,

ni ga mogoče kupiti, ni ga treba razložiti.

Ko sem se skozi park vračal proti domu, sem pomislil,

da je dar podoben poeziji sami — redko ga prepoznamo in redko cenimo.

 

Če imam jaz ta dar —

in tega ti nisem uspel povedati v aperitiv baru hotela „Črna Gora“

— bom naredil z njim nekaj podobnega kot včasih Paul Gascoine.

Postal bom senca temnih dni Georga Besta.

 

Postal bom kot Rok Petrovič, ki je ali padel, ali pa bil prvi.

Postal bom kot on, ki ni nikoli izplaval na površje.

 

In to je edino, kar je te noči ostalo od najinega pogovora.

Če bolj pomislim,

sva se sinoči prvič resno pogovarjala o poeziji.

V aperitiv baru hotela „Črna gora“

so odmevale najine besede

zastrupljene s pesmijo in nekim čudnim upanjem.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji.

O njenem bistvu in nepojasnljivem duhu, ki nas prevzema

v trenutkih, ko smo sposobni,

zanikati vsakdanje življenje,

ki je kratko in tesnobno

in ga je največkrat treba pretrpeti.

Prvič sva govorila

o najinih pesmih, ki jih ne znava razložiti,

neverjetnih začetkih v katere nihče ni verjel,

niti tisti najbližji, niti nasprotniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji,

o naših malih antologijah,

o deškem zanosu, ki še traja,

ko gledamo fotografije velikih, melanholičnih pesnikov

in govorimo o knjigah, kriminalu in nogometu.

O življenju pisateljev in naših življenjih –

biografijah navidez nezdružljivih s teksti.

 

Ko govoriva o poeziji, se mi zdi,

da se tudi midva malo spreminjava,

prilagajava govor melodiji neke trubadurske pesmi.

Mogoče včasih celo spomladanskemu snegu,

ki se tako nedolžen v svojem padanju

leno spušča po našem pustem Lovćenu,

ki je naš prazačetek in naš oder,

naš — tako pesnikov, kot tudi Črnogorcev.

Lovčen, ki so ga predniki naredili za pomembnega in malo patetičnega,

da bi bil menda podoben kraju, ki ga občudujejo

drugi evropski narodi, z visokimi gorami in velikimi pesniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji

v aperitiv baru hotela „Črna gora“,

kjer so najini skupni prijatelji najpogosteje posedali,

in so se pred nama motali čudni tipi,

odigravali nekaj okrog najine mize in naju pomilujoče gledali.

 

Naenkrat si rekel, da je zaradi dobre poezije vredno živeti,

in da bi bilo najboljše, če bi za kakšno leto vse pustila,

našla obljubljeno obalo in pisala, samo pisala.

Da bi ob črnih olivah, vinu in mediteranskem soncu

zapustila resničnost in zasedla tisto tišino,

ki stoji nasproti naših današnjih življenj.

 

To noč si tudi dodal, da sem dolžnik edino svojemu daru.

Ker sem mlajši, in zaradi podedovane vljudnosti

in zato, ker sem v svoji duši že razčistil z močmi poezije,

ti nisem mogel odgovoriti,

da sploh ne verjamem, da lahko odplačam ta dolg,

dokler sem na tem svetu.

Niti ti nisem rekel, da sem mogoče obupal, ker

poezijo zanemarjam, in ji nikoli nisem dal toliko, kot

ona dala meni.

 

Ampak nenavadno je bilo, da sem ravno takrat verze zapisoval

samo na račune, na blagajniške listke,

na pobotnice, razne papirje, ki sem jih imel pri roki,

kot da bi se s tem zmanjševali dolgovi.

Na papirje, ki so vsakodnevno pričevanje,

kje sem kaj kupil, in kje sem bil.

 

Dragi prijatelj, dar je prišel od nekje drugje,

ni ga mogoče kupiti, ni ga treba razložiti.

Ko sem se skozi park vračal proti domu, sem pomislil,

da je dar podoben poeziji sami — redko ga prepoznamo in redko cenimo.

 

Če imam jaz ta dar —

in tega ti nisem uspel povedati v aperitiv baru hotela „Črna Gora“

— bom naredil z njim nekaj podobnega kot včasih Paul Gascoine.

Postal bom senca temnih dni Georga Besta.

 

Postal bom kot Rok Petrovič, ki je ali padel, ali pa bil prvi.

Postal bom kot on, ki ni nikoli izplaval na površje.

 

In to je edino, kar je te noči ostalo od najinega pogovora.

Če bolj pomislim,

sva se sinoči prvič resno pogovarjala o poeziji.

V aperitiv baru hotela „Črna gora“

so odmevale najine besede

zastrupljene s pesmijo in nekim čudnim upanjem.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji.

O njenem bistvu in nepojasnljivem duhu, ki nas prevzema

v trenutkih, ko smo sposobni,

zanikati vsakdanje življenje,

ki je kratko in tesnobno

in ga je največkrat treba pretrpeti.

Prvič sva govorila

o najinih pesmih, ki jih ne znava razložiti,

neverjetnih začetkih v katere nihče ni verjel,

niti tisti najbližji, niti nasprotniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji,

o naših malih antologijah,

o deškem zanosu, ki še traja,

ko gledamo fotografije velikih, melanholičnih pesnikov

in govorimo o knjigah, kriminalu in nogometu.

O življenju pisateljev in naših življenjih –

biografijah navidez nezdružljivih s teksti.

 

Ko govoriva o poeziji, se mi zdi,

da se tudi midva malo spreminjava,

prilagajava govor melodiji neke trubadurske pesmi.

Mogoče včasih celo spomladanskemu snegu,

ki se tako nedolžen v svojem padanju

leno spušča po našem pustem Lovćenu,

ki je naš prazačetek in naš oder,

naš — tako pesnikov, kot tudi Črnogorcev.

Lovčen, ki so ga predniki naredili za pomembnega in malo patetičnega,

da bi bil menda podoben kraju, ki ga občudujejo

drugi evropski narodi, z visokimi gorami in velikimi pesniki.

 

Sinoči sva prvič resno govorila o poeziji

v aperitiv baru hotela „Črna gora“,

kjer so najini skupni prijatelji najpogosteje posedali,

in so se pred nama motali čudni tipi,

odigravali nekaj okrog najine mize in naju pomilujoče gledali.

 

Naenkrat si rekel, da je zaradi dobre poezije vredno živeti,

in da bi bilo najboljše, če bi za kakšno leto vse pustila,

našla obljubljeno obalo in pisala, samo pisala.

Da bi ob črnih olivah, vinu in mediteranskem soncu

zapustila resničnost in zasedla tisto tišino,

ki stoji nasproti naših današnjih življenj.

 

To noč si tudi dodal, da sem dolžnik edino svojemu daru.

Ker sem mlajši, in zaradi podedovane vljudnosti

in zato, ker sem v svoji duši že razčistil z močmi poezije,

ti nisem mogel odgovoriti,

da sploh ne verjamem, da lahko odplačam ta dolg,

dokler sem na tem svetu.

Niti ti nisem rekel, da sem mogoče obupal, ker

poezijo zanemarjam, in ji nikoli nisem dal toliko, kot

ona dala meni.

 

Ampak nenavadno je bilo, da sem ravno takrat verze zapisoval

samo na račune, na blagajniške listke,

na pobotnice, razne papirje, ki sem jih imel pri roki,

kot da bi se s tem zmanjševali dolgovi.

Na papirje, ki so vsakodnevno pričevanje,

kje sem kaj kupil, in kje sem bil.

 

Dragi prijatelj, dar je prišel od nekje drugje,

ni ga mogoče kupiti, ni ga treba razložiti.

Ko sem se skozi park vračal proti domu, sem pomislil,

da je dar podoben poeziji sami — redko ga prepoznamo in redko cenimo.

 

Če imam jaz ta dar —

in tega ti nisem uspel povedati v aperitiv baru hotela „Črna Gora“

— bom naredil z njim nekaj podobnega kot včasih Paul Gascoine.

Postal bom senca temnih dni Georga Besta.

 

Postal bom kot Rok Petrovič, ki je ali padel, ali pa bil prvi.

Postal bom kot on, ki ni nikoli izplaval na površje.

 

In to je edino, kar je te noči ostalo od najinega pogovora.