From the section TRANSLATIONS

Odhajaš, odhajaš od mene

v jesensko noč, v nek neizoblikovan prostor,

meni oddaljen in tuj.

Skupaj z meglo se premika tvoje telo in divje ptice se oglašajo.

Skupaj z meglo, do površine zemlje, potem blago navzgor.

Tam vidim tvojo lepo postavo,

ko se okrog tebe igrajo prozorni biseri neke izgubljene deklice.

Odhajaš, odhajaš

po bleščečih se trgih nekega meni neznanega mesta,

sama plešeš po njegovem središču, okrog kipa davno ubitega vojskovodje.

Vse to te dela pomembno in te oddaljuje od mene.

Neznanci te gledajo z navdušenjem,

ta trenutek ostaja v njihovih foto-aparatih,

v njihovih veselih spominih.

Ti se jim smejiš in plešeš dalje, kot po ledu,

ki ga v tem trenutku prečkaš ponosno in smelo –

samo zato, da bi ti tuji, oddaljeni ljudje pomisli,

da si na tem kraju tudi odrasla.

 

Odhajaš tja, kjer je prostor le za sanje,

vonje in izbrane besede.

Po ledu, po srebrnem ledu, odhajaš,

odhajaš od mene.

Skozi stare platane in pretekle sanje.

Tvoje sledi ostajajo v razmočeni zemlji,

a tvoji lasje določajo razpored vej, listov in koledarjev.

S koraki izpisuješ znamenja, ki jih ne morem prebrati,

kot da predme postavljaš nek nerešljivi rebus.

 

Vidim le, da odhajaš, odhajaš

skozi nek drug čas.

 

A preko teh svetlečih se trgov,

skozi jesensko noč,

skozi vlažno zemljo, prozorne bisere in stare platane

do mene prihajajo sovražni glasovi,

da nikoli nisi bila moja.

Odhajaš, odhajaš od mene

v jesensko noč, v nek neizoblikovan prostor,

meni oddaljen in tuj.

Skupaj z meglo se premika tvoje telo in divje ptice se oglašajo.

Skupaj z meglo, do površine zemlje, potem blago navzgor.

Tam vidim tvojo lepo postavo,

ko se okrog tebe igrajo prozorni biseri neke izgubljene deklice.

Odhajaš, odhajaš

po bleščečih se trgih nekega meni neznanega mesta,

sama plešeš po njegovem središču, okrog kipa davno ubitega vojskovodje.

Vse to te dela pomembno in te oddaljuje od mene.

Neznanci te gledajo z navdušenjem,

ta trenutek ostaja v njihovih foto-aparatih,

v njihovih veselih spominih.

Ti se jim smejiš in plešeš dalje, kot po ledu,

ki ga v tem trenutku prečkaš ponosno in smelo –

samo zato, da bi ti tuji, oddaljeni ljudje pomisli,

da si na tem kraju tudi odrasla.

 

Odhajaš tja, kjer je prostor le za sanje,

vonje in izbrane besede.

Po ledu, po srebrnem ledu, odhajaš,

odhajaš od mene.

Skozi stare platane in pretekle sanje.

Tvoje sledi ostajajo v razmočeni zemlji,

a tvoji lasje določajo razpored vej, listov in koledarjev.

S koraki izpisuješ znamenja, ki jih ne morem prebrati,

kot da predme postavljaš nek nerešljivi rebus.

 

Vidim le, da odhajaš, odhajaš

skozi nek drug čas.

 

A preko teh svetlečih se trgov,

skozi jesensko noč,

skozi vlažno zemljo, prozorne bisere in stare platane

do mene prihajajo sovražni glasovi,

da nikoli nisi bila moja.

Odhajaš, odhajaš od mene

v jesensko noč, v nek neizoblikovan prostor,

meni oddaljen in tuj.

Skupaj z meglo se premika tvoje telo in divje ptice se oglašajo.

Skupaj z meglo, do površine zemlje, potem blago navzgor.

Tam vidim tvojo lepo postavo,

ko se okrog tebe igrajo prozorni biseri neke izgubljene deklice.

Odhajaš, odhajaš

po bleščečih se trgih nekega meni neznanega mesta,

sama plešeš po njegovem središču, okrog kipa davno ubitega vojskovodje.

Vse to te dela pomembno in te oddaljuje od mene.

Neznanci te gledajo z navdušenjem,

ta trenutek ostaja v njihovih foto-aparatih,

v njihovih veselih spominih.

Ti se jim smejiš in plešeš dalje, kot po ledu,

ki ga v tem trenutku prečkaš ponosno in smelo –

samo zato, da bi ti tuji, oddaljeni ljudje pomisli,

da si na tem kraju tudi odrasla.

 

Odhajaš tja, kjer je prostor le za sanje,

vonje in izbrane besede.

Po ledu, po srebrnem ledu, odhajaš,

odhajaš od mene.

Skozi stare platane in pretekle sanje.

Tvoje sledi ostajajo v razmočeni zemlji,

a tvoji lasje določajo razpored vej, listov in koledarjev.

S koraki izpisuješ znamenja, ki jih ne morem prebrati,

kot da predme postavljaš nek nerešljivi rebus.

 

Vidim le, da odhajaš, odhajaš

skozi nek drug čas.

 

A preko teh svetlečih se trgov,

skozi jesensko noč,

skozi vlažno zemljo, prozorne bisere in stare platane

do mene prihajajo sovražni glasovi,

da nikoli nisi bila moja.

Odhajaš, odhajaš od mene

v jesensko noč, v nek neizoblikovan prostor,

meni oddaljen in tuj.

Skupaj z meglo se premika tvoje telo in divje ptice se oglašajo.

Skupaj z meglo, do površine zemlje, potem blago navzgor.

Tam vidim tvojo lepo postavo,

ko se okrog tebe igrajo prozorni biseri neke izgubljene deklice.

Odhajaš, odhajaš

po bleščečih se trgih nekega meni neznanega mesta,

sama plešeš po njegovem središču, okrog kipa davno ubitega vojskovodje.

Vse to te dela pomembno in te oddaljuje od mene.

Neznanci te gledajo z navdušenjem,

ta trenutek ostaja v njihovih foto-aparatih,

v njihovih veselih spominih.

Ti se jim smejiš in plešeš dalje, kot po ledu,

ki ga v tem trenutku prečkaš ponosno in smelo –

samo zato, da bi ti tuji, oddaljeni ljudje pomisli,

da si na tem kraju tudi odrasla.

 

Odhajaš tja, kjer je prostor le za sanje,

vonje in izbrane besede.

Po ledu, po srebrnem ledu, odhajaš,

odhajaš od mene.

Skozi stare platane in pretekle sanje.

Tvoje sledi ostajajo v razmočeni zemlji,

a tvoji lasje določajo razpored vej, listov in koledarjev.

S koraki izpisuješ znamenja, ki jih ne morem prebrati,

kot da predme postavljaš nek nerešljivi rebus.

 

Vidim le, da odhajaš, odhajaš

skozi nek drug čas.

 

A preko teh svetlečih se trgov,

skozi jesensko noč,

skozi vlažno zemljo, prozorne bisere in stare platane

do mene prihajajo sovražni glasovi,

da nikoli nisi bila moja.

Odhajaš, odhajaš od mene

v jesensko noč, v nek neizoblikovan prostor,

meni oddaljen in tuj.

Skupaj z meglo se premika tvoje telo in divje ptice se oglašajo.

Skupaj z meglo, do površine zemlje, potem blago navzgor.

Tam vidim tvojo lepo postavo,

ko se okrog tebe igrajo prozorni biseri neke izgubljene deklice.

Odhajaš, odhajaš

po bleščečih se trgih nekega meni neznanega mesta,

sama plešeš po njegovem središču, okrog kipa davno ubitega vojskovodje.

Vse to te dela pomembno in te oddaljuje od mene.

Neznanci te gledajo z navdušenjem,

ta trenutek ostaja v njihovih foto-aparatih,

v njihovih veselih spominih.

Ti se jim smejiš in plešeš dalje, kot po ledu,

ki ga v tem trenutku prečkaš ponosno in smelo –

samo zato, da bi ti tuji, oddaljeni ljudje pomisli,

da si na tem kraju tudi odrasla.

 

Odhajaš tja, kjer je prostor le za sanje,

vonje in izbrane besede.

Po ledu, po srebrnem ledu, odhajaš,

odhajaš od mene.

Skozi stare platane in pretekle sanje.

Tvoje sledi ostajajo v razmočeni zemlji,

a tvoji lasje določajo razpored vej, listov in koledarjev.

S koraki izpisuješ znamenja, ki jih ne morem prebrati,

kot da predme postavljaš nek nerešljivi rebus.

 

Vidim le, da odhajaš, odhajaš

skozi nek drug čas.

 

A preko teh svetlečih se trgov,

skozi jesensko noč,

skozi vlažno zemljo, prozorne bisere in stare platane

do mene prihajajo sovražni glasovi,

da nikoli nisi bila moja.

Odhajaš, odhajaš od mene

v jesensko noč, v nek neizoblikovan prostor,

meni oddaljen in tuj.

Skupaj z meglo se premika tvoje telo in divje ptice se oglašajo.

Skupaj z meglo, do površine zemlje, potem blago navzgor.

Tam vidim tvojo lepo postavo,

ko se okrog tebe igrajo prozorni biseri neke izgubljene deklice.

Odhajaš, odhajaš

po bleščečih se trgih nekega meni neznanega mesta,

sama plešeš po njegovem središču, okrog kipa davno ubitega vojskovodje.

Vse to te dela pomembno in te oddaljuje od mene.

Neznanci te gledajo z navdušenjem,

ta trenutek ostaja v njihovih foto-aparatih,

v njihovih veselih spominih.

Ti se jim smejiš in plešeš dalje, kot po ledu,

ki ga v tem trenutku prečkaš ponosno in smelo –

samo zato, da bi ti tuji, oddaljeni ljudje pomisli,

da si na tem kraju tudi odrasla.

 

Odhajaš tja, kjer je prostor le za sanje,

vonje in izbrane besede.

Po ledu, po srebrnem ledu, odhajaš,

odhajaš od mene.

Skozi stare platane in pretekle sanje.

Tvoje sledi ostajajo v razmočeni zemlji,

a tvoji lasje določajo razpored vej, listov in koledarjev.

S koraki izpisuješ znamenja, ki jih ne morem prebrati,

kot da predme postavljaš nek nerešljivi rebus.

 

Vidim le, da odhajaš, odhajaš

skozi nek drug čas.

 

A preko teh svetlečih se trgov,

skozi jesensko noč,

skozi vlažno zemljo, prozorne bisere in stare platane

do mene prihajajo sovražni glasovi,

da nikoli nisi bila moja.

Odhajaš, odhajaš od mene

v jesensko noč, v nek neizoblikovan prostor,

meni oddaljen in tuj.

Skupaj z meglo se premika tvoje telo in divje ptice se oglašajo.

Skupaj z meglo, do površine zemlje, potem blago navzgor.

Tam vidim tvojo lepo postavo,

ko se okrog tebe igrajo prozorni biseri neke izgubljene deklice.

Odhajaš, odhajaš

po bleščečih se trgih nekega meni neznanega mesta,

sama plešeš po njegovem središču, okrog kipa davno ubitega vojskovodje.

Vse to te dela pomembno in te oddaljuje od mene.

Neznanci te gledajo z navdušenjem,

ta trenutek ostaja v njihovih foto-aparatih,

v njihovih veselih spominih.

Ti se jim smejiš in plešeš dalje, kot po ledu,

ki ga v tem trenutku prečkaš ponosno in smelo –

samo zato, da bi ti tuji, oddaljeni ljudje pomisli,

da si na tem kraju tudi odrasla.

 

Odhajaš tja, kjer je prostor le za sanje,

vonje in izbrane besede.

Po ledu, po srebrnem ledu, odhajaš,

odhajaš od mene.

Skozi stare platane in pretekle sanje.

Tvoje sledi ostajajo v razmočeni zemlji,

a tvoji lasje določajo razpored vej, listov in koledarjev.

S koraki izpisuješ znamenja, ki jih ne morem prebrati,

kot da predme postavljaš nek nerešljivi rebus.

 

Vidim le, da odhajaš, odhajaš

skozi nek drug čas.

 

A preko teh svetlečih se trgov,

skozi jesensko noč,

skozi vlažno zemljo, prozorne bisere in stare platane

do mene prihajajo sovražni glasovi,

da nikoli nisi bila moja.

Odhajaš, odhajaš od mene

v jesensko noč, v nek neizoblikovan prostor,

meni oddaljen in tuj.

Skupaj z meglo se premika tvoje telo in divje ptice se oglašajo.

Skupaj z meglo, do površine zemlje, potem blago navzgor.

Tam vidim tvojo lepo postavo,

ko se okrog tebe igrajo prozorni biseri neke izgubljene deklice.

Odhajaš, odhajaš

po bleščečih se trgih nekega meni neznanega mesta,

sama plešeš po njegovem središču, okrog kipa davno ubitega vojskovodje.

Vse to te dela pomembno in te oddaljuje od mene.

Neznanci te gledajo z navdušenjem,

ta trenutek ostaja v njihovih foto-aparatih,

v njihovih veselih spominih.

Ti se jim smejiš in plešeš dalje, kot po ledu,

ki ga v tem trenutku prečkaš ponosno in smelo –

samo zato, da bi ti tuji, oddaljeni ljudje pomisli,

da si na tem kraju tudi odrasla.

 

Odhajaš tja, kjer je prostor le za sanje,

vonje in izbrane besede.

Po ledu, po srebrnem ledu, odhajaš,

odhajaš od mene.

Skozi stare platane in pretekle sanje.

Tvoje sledi ostajajo v razmočeni zemlji,

a tvoji lasje določajo razpored vej, listov in koledarjev.

S koraki izpisuješ znamenja, ki jih ne morem prebrati,

kot da predme postavljaš nek nerešljivi rebus.

 

Vidim le, da odhajaš, odhajaš

skozi nek drug čas.

 

A preko teh svetlečih se trgov,

skozi jesensko noč,

skozi vlažno zemljo, prozorne bisere in stare platane

do mene prihajajo sovražni glasovi,

da nikoli nisi bila moja.

Odhajaš, odhajaš od mene

v jesensko noč, v nek neizoblikovan prostor,

meni oddaljen in tuj.

Skupaj z meglo se premika tvoje telo in divje ptice se oglašajo.

Skupaj z meglo, do površine zemlje, potem blago navzgor.

Tam vidim tvojo lepo postavo,

ko se okrog tebe igrajo prozorni biseri neke izgubljene deklice.

Odhajaš, odhajaš

po bleščečih se trgih nekega meni neznanega mesta,

sama plešeš po njegovem središču, okrog kipa davno ubitega vojskovodje.

Vse to te dela pomembno in te oddaljuje od mene.

Neznanci te gledajo z navdušenjem,

ta trenutek ostaja v njihovih foto-aparatih,

v njihovih veselih spominih.

Ti se jim smejiš in plešeš dalje, kot po ledu,

ki ga v tem trenutku prečkaš ponosno in smelo –

samo zato, da bi ti tuji, oddaljeni ljudje pomisli,

da si na tem kraju tudi odrasla.

 

Odhajaš tja, kjer je prostor le za sanje,

vonje in izbrane besede.

Po ledu, po srebrnem ledu, odhajaš,

odhajaš od mene.

Skozi stare platane in pretekle sanje.

Tvoje sledi ostajajo v razmočeni zemlji,

a tvoji lasje določajo razpored vej, listov in koledarjev.

S koraki izpisuješ znamenja, ki jih ne morem prebrati,

kot da predme postavljaš nek nerešljivi rebus.

 

Vidim le, da odhajaš, odhajaš

skozi nek drug čas.

 

A preko teh svetlečih se trgov,

skozi jesensko noč,

skozi vlažno zemljo, prozorne bisere in stare platane

do mene prihajajo sovražni glasovi,

da nikoli nisi bila moja.

Odhajaš, odhajaš od mene

v jesensko noč, v nek neizoblikovan prostor,

meni oddaljen in tuj.

Skupaj z meglo se premika tvoje telo in divje ptice se oglašajo.

Skupaj z meglo, do površine zemlje, potem blago navzgor.

Tam vidim tvojo lepo postavo,

ko se okrog tebe igrajo prozorni biseri neke izgubljene deklice.

Odhajaš, odhajaš

po bleščečih se trgih nekega meni neznanega mesta,

sama plešeš po njegovem središču, okrog kipa davno ubitega vojskovodje.

Vse to te dela pomembno in te oddaljuje od mene.

Neznanci te gledajo z navdušenjem,

ta trenutek ostaja v njihovih foto-aparatih,

v njihovih veselih spominih.

Ti se jim smejiš in plešeš dalje, kot po ledu,

ki ga v tem trenutku prečkaš ponosno in smelo –

samo zato, da bi ti tuji, oddaljeni ljudje pomisli,

da si na tem kraju tudi odrasla.

 

Odhajaš tja, kjer je prostor le za sanje,

vonje in izbrane besede.

Po ledu, po srebrnem ledu, odhajaš,

odhajaš od mene.

Skozi stare platane in pretekle sanje.

Tvoje sledi ostajajo v razmočeni zemlji,

a tvoji lasje določajo razpored vej, listov in koledarjev.

S koraki izpisuješ znamenja, ki jih ne morem prebrati,

kot da predme postavljaš nek nerešljivi rebus.

 

Vidim le, da odhajaš, odhajaš

skozi nek drug čas.

 

A preko teh svetlečih se trgov,

skozi jesensko noč,

skozi vlažno zemljo, prozorne bisere in stare platane

do mene prihajajo sovražni glasovi,

da nikoli nisi bila moja.

Odhajaš, odhajaš od mene

v jesensko noč, v nek neizoblikovan prostor,

meni oddaljen in tuj.

Skupaj z meglo se premika tvoje telo in divje ptice se oglašajo.

Skupaj z meglo, do površine zemlje, potem blago navzgor.

Tam vidim tvojo lepo postavo,

ko se okrog tebe igrajo prozorni biseri neke izgubljene deklice.

Odhajaš, odhajaš

po bleščečih se trgih nekega meni neznanega mesta,

sama plešeš po njegovem središču, okrog kipa davno ubitega vojskovodje.

Vse to te dela pomembno in te oddaljuje od mene.

Neznanci te gledajo z navdušenjem,

ta trenutek ostaja v njihovih foto-aparatih,

v njihovih veselih spominih.

Ti se jim smejiš in plešeš dalje, kot po ledu,

ki ga v tem trenutku prečkaš ponosno in smelo –

samo zato, da bi ti tuji, oddaljeni ljudje pomisli,

da si na tem kraju tudi odrasla.

 

Odhajaš tja, kjer je prostor le za sanje,

vonje in izbrane besede.

Po ledu, po srebrnem ledu, odhajaš,

odhajaš od mene.

Skozi stare platane in pretekle sanje.

Tvoje sledi ostajajo v razmočeni zemlji,

a tvoji lasje določajo razpored vej, listov in koledarjev.

S koraki izpisuješ znamenja, ki jih ne morem prebrati,

kot da predme postavljaš nek nerešljivi rebus.

 

Vidim le, da odhajaš, odhajaš

skozi nek drug čas.

 

A preko teh svetlečih se trgov,

skozi jesensko noč,

skozi vlažno zemljo, prozorne bisere in stare platane

do mene prihajajo sovražni glasovi,

da nikoli nisi bila moja.