From the section TRANSLATIONS

V tem trenutku prihaja ona.

Ona, ki ne ve za mojo ravnodušnost,

ne za mojo poezijo.

Ona prihaja po svojo usodo,

medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

 

Prelistavam zajetno Vojno enciklopedijo

države, ki je izginila,

redke podatke, ki še veljajo –

ali ima vsaka resnica svoje obdobje vladavine?

Spominjam se beležk o nekem čudežnem romanu

v obliki dnevnika.

Treh knjig obračunov z vsemi domovinami,

drzne biografija na začetku kariere.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

se moje sanje spreminjajo, dobivajo vsakdanjo obliko.

Čutim, da imam čedalje manj osebnih stvari.

Torej imam čedalje manj besed,

s katerimi bi se zaupal svetu.

V meni se kopičijo občutki, s katerimi

lahko samo zamolčim druge občutke.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

odpiram prazne fajle

in čedalje pogosteje prenočujem v hišah, ki ne spominjajo na dom.

Preslišim se, spominjam se imen

svojih deških junakov — poljskih skakalcev,

ki so tako mladi, brkati in ponosni

neustrašno leteli po belem alpskem nebu.

Na njihovih ustnicah pa se je risala molitev

in v očeh videla socialistična žalost in pogumno srce.

 

Medtem ko čakam, da vidim Varšavo,

dekle ob meni pričakuje, da ji nekdo izpove

kakšno nežnost v jeziku velike književnosti

in človek v kotu hrepeni po dimu neke varšavske kavarne.

Ne morem jima pomagati.

Kako smo samo ločeni med seboj?

 

Kdo od mrtvih pesnikov, bi imel rad mojo poezijo?

Nikogar ni, ki bi ga lahko vprašal,

ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

V tem trenutku prihaja ona.

Ona, ki ne ve za mojo ravnodušnost,

ne za mojo poezijo.

Ona prihaja po svojo usodo,

medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

 

Prelistavam zajetno Vojno enciklopedijo

države, ki je izginila,

redke podatke, ki še veljajo –

ali ima vsaka resnica svoje obdobje vladavine?

Spominjam se beležk o nekem čudežnem romanu

v obliki dnevnika.

Treh knjig obračunov z vsemi domovinami,

drzne biografija na začetku kariere.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

se moje sanje spreminjajo, dobivajo vsakdanjo obliko.

Čutim, da imam čedalje manj osebnih stvari.

Torej imam čedalje manj besed,

s katerimi bi se zaupal svetu.

V meni se kopičijo občutki, s katerimi

lahko samo zamolčim druge občutke.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

odpiram prazne fajle

in čedalje pogosteje prenočujem v hišah, ki ne spominjajo na dom.

Preslišim se, spominjam se imen

svojih deških junakov — poljskih skakalcev,

ki so tako mladi, brkati in ponosni

neustrašno leteli po belem alpskem nebu.

Na njihovih ustnicah pa se je risala molitev

in v očeh videla socialistična žalost in pogumno srce.

 

Medtem ko čakam, da vidim Varšavo,

dekle ob meni pričakuje, da ji nekdo izpove

kakšno nežnost v jeziku velike književnosti

in človek v kotu hrepeni po dimu neke varšavske kavarne.

Ne morem jima pomagati.

Kako smo samo ločeni med seboj?

 

Kdo od mrtvih pesnikov, bi imel rad mojo poezijo?

Nikogar ni, ki bi ga lahko vprašal,

ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

V tem trenutku prihaja ona.

Ona, ki ne ve za mojo ravnodušnost,

ne za mojo poezijo.

Ona prihaja po svojo usodo,

medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

 

Prelistavam zajetno Vojno enciklopedijo

države, ki je izginila,

redke podatke, ki še veljajo –

ali ima vsaka resnica svoje obdobje vladavine?

Spominjam se beležk o nekem čudežnem romanu

v obliki dnevnika.

Treh knjig obračunov z vsemi domovinami,

drzne biografija na začetku kariere.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

se moje sanje spreminjajo, dobivajo vsakdanjo obliko.

Čutim, da imam čedalje manj osebnih stvari.

Torej imam čedalje manj besed,

s katerimi bi se zaupal svetu.

V meni se kopičijo občutki, s katerimi

lahko samo zamolčim druge občutke.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

odpiram prazne fajle

in čedalje pogosteje prenočujem v hišah, ki ne spominjajo na dom.

Preslišim se, spominjam se imen

svojih deških junakov — poljskih skakalcev,

ki so tako mladi, brkati in ponosni

neustrašno leteli po belem alpskem nebu.

Na njihovih ustnicah pa se je risala molitev

in v očeh videla socialistična žalost in pogumno srce.

 

Medtem ko čakam, da vidim Varšavo,

dekle ob meni pričakuje, da ji nekdo izpove

kakšno nežnost v jeziku velike književnosti

in človek v kotu hrepeni po dimu neke varšavske kavarne.

Ne morem jima pomagati.

Kako smo samo ločeni med seboj?

 

Kdo od mrtvih pesnikov, bi imel rad mojo poezijo?

Nikogar ni, ki bi ga lahko vprašal,

ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

V tem trenutku prihaja ona.

Ona, ki ne ve za mojo ravnodušnost,

ne za mojo poezijo.

Ona prihaja po svojo usodo,

medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

 

Prelistavam zajetno Vojno enciklopedijo

države, ki je izginila,

redke podatke, ki še veljajo –

ali ima vsaka resnica svoje obdobje vladavine?

Spominjam se beležk o nekem čudežnem romanu

v obliki dnevnika.

Treh knjig obračunov z vsemi domovinami,

drzne biografija na začetku kariere.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

se moje sanje spreminjajo, dobivajo vsakdanjo obliko.

Čutim, da imam čedalje manj osebnih stvari.

Torej imam čedalje manj besed,

s katerimi bi se zaupal svetu.

V meni se kopičijo občutki, s katerimi

lahko samo zamolčim druge občutke.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

odpiram prazne fajle

in čedalje pogosteje prenočujem v hišah, ki ne spominjajo na dom.

Preslišim se, spominjam se imen

svojih deških junakov — poljskih skakalcev,

ki so tako mladi, brkati in ponosni

neustrašno leteli po belem alpskem nebu.

Na njihovih ustnicah pa se je risala molitev

in v očeh videla socialistična žalost in pogumno srce.

 

Medtem ko čakam, da vidim Varšavo,

dekle ob meni pričakuje, da ji nekdo izpove

kakšno nežnost v jeziku velike književnosti

in človek v kotu hrepeni po dimu neke varšavske kavarne.

Ne morem jima pomagati.

Kako smo samo ločeni med seboj?

 

Kdo od mrtvih pesnikov, bi imel rad mojo poezijo?

Nikogar ni, ki bi ga lahko vprašal,

ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

V tem trenutku prihaja ona.

Ona, ki ne ve za mojo ravnodušnost,

ne za mojo poezijo.

Ona prihaja po svojo usodo,

medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

 

Prelistavam zajetno Vojno enciklopedijo

države, ki je izginila,

redke podatke, ki še veljajo –

ali ima vsaka resnica svoje obdobje vladavine?

Spominjam se beležk o nekem čudežnem romanu

v obliki dnevnika.

Treh knjig obračunov z vsemi domovinami,

drzne biografija na začetku kariere.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

se moje sanje spreminjajo, dobivajo vsakdanjo obliko.

Čutim, da imam čedalje manj osebnih stvari.

Torej imam čedalje manj besed,

s katerimi bi se zaupal svetu.

V meni se kopičijo občutki, s katerimi

lahko samo zamolčim druge občutke.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

odpiram prazne fajle

in čedalje pogosteje prenočujem v hišah, ki ne spominjajo na dom.

Preslišim se, spominjam se imen

svojih deških junakov — poljskih skakalcev,

ki so tako mladi, brkati in ponosni

neustrašno leteli po belem alpskem nebu.

Na njihovih ustnicah pa se je risala molitev

in v očeh videla socialistična žalost in pogumno srce.

 

Medtem ko čakam, da vidim Varšavo,

dekle ob meni pričakuje, da ji nekdo izpove

kakšno nežnost v jeziku velike književnosti

in človek v kotu hrepeni po dimu neke varšavske kavarne.

Ne morem jima pomagati.

Kako smo samo ločeni med seboj?

 

Kdo od mrtvih pesnikov, bi imel rad mojo poezijo?

Nikogar ni, ki bi ga lahko vprašal,

ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

V tem trenutku prihaja ona.

Ona, ki ne ve za mojo ravnodušnost,

ne za mojo poezijo.

Ona prihaja po svojo usodo,

medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

 

Prelistavam zajetno Vojno enciklopedijo

države, ki je izginila,

redke podatke, ki še veljajo –

ali ima vsaka resnica svoje obdobje vladavine?

Spominjam se beležk o nekem čudežnem romanu

v obliki dnevnika.

Treh knjig obračunov z vsemi domovinami,

drzne biografija na začetku kariere.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

se moje sanje spreminjajo, dobivajo vsakdanjo obliko.

Čutim, da imam čedalje manj osebnih stvari.

Torej imam čedalje manj besed,

s katerimi bi se zaupal svetu.

V meni se kopičijo občutki, s katerimi

lahko samo zamolčim druge občutke.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

odpiram prazne fajle

in čedalje pogosteje prenočujem v hišah, ki ne spominjajo na dom.

Preslišim se, spominjam se imen

svojih deških junakov — poljskih skakalcev,

ki so tako mladi, brkati in ponosni

neustrašno leteli po belem alpskem nebu.

Na njihovih ustnicah pa se je risala molitev

in v očeh videla socialistična žalost in pogumno srce.

 

Medtem ko čakam, da vidim Varšavo,

dekle ob meni pričakuje, da ji nekdo izpove

kakšno nežnost v jeziku velike književnosti

in človek v kotu hrepeni po dimu neke varšavske kavarne.

Ne morem jima pomagati.

Kako smo samo ločeni med seboj?

 

Kdo od mrtvih pesnikov, bi imel rad mojo poezijo?

Nikogar ni, ki bi ga lahko vprašal,

ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

V tem trenutku prihaja ona.

Ona, ki ne ve za mojo ravnodušnost,

ne za mojo poezijo.

Ona prihaja po svojo usodo,

medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

 

Prelistavam zajetno Vojno enciklopedijo

države, ki je izginila,

redke podatke, ki še veljajo –

ali ima vsaka resnica svoje obdobje vladavine?

Spominjam se beležk o nekem čudežnem romanu

v obliki dnevnika.

Treh knjig obračunov z vsemi domovinami,

drzne biografija na začetku kariere.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

se moje sanje spreminjajo, dobivajo vsakdanjo obliko.

Čutim, da imam čedalje manj osebnih stvari.

Torej imam čedalje manj besed,

s katerimi bi se zaupal svetu.

V meni se kopičijo občutki, s katerimi

lahko samo zamolčim druge občutke.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

odpiram prazne fajle

in čedalje pogosteje prenočujem v hišah, ki ne spominjajo na dom.

Preslišim se, spominjam se imen

svojih deških junakov — poljskih skakalcev,

ki so tako mladi, brkati in ponosni

neustrašno leteli po belem alpskem nebu.

Na njihovih ustnicah pa se je risala molitev

in v očeh videla socialistična žalost in pogumno srce.

 

Medtem ko čakam, da vidim Varšavo,

dekle ob meni pričakuje, da ji nekdo izpove

kakšno nežnost v jeziku velike književnosti

in človek v kotu hrepeni po dimu neke varšavske kavarne.

Ne morem jima pomagati.

Kako smo samo ločeni med seboj?

 

Kdo od mrtvih pesnikov, bi imel rad mojo poezijo?

Nikogar ni, ki bi ga lahko vprašal,

ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

V tem trenutku prihaja ona.

Ona, ki ne ve za mojo ravnodušnost,

ne za mojo poezijo.

Ona prihaja po svojo usodo,

medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

 

Prelistavam zajetno Vojno enciklopedijo

države, ki je izginila,

redke podatke, ki še veljajo –

ali ima vsaka resnica svoje obdobje vladavine?

Spominjam se beležk o nekem čudežnem romanu

v obliki dnevnika.

Treh knjig obračunov z vsemi domovinami,

drzne biografija na začetku kariere.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

se moje sanje spreminjajo, dobivajo vsakdanjo obliko.

Čutim, da imam čedalje manj osebnih stvari.

Torej imam čedalje manj besed,

s katerimi bi se zaupal svetu.

V meni se kopičijo občutki, s katerimi

lahko samo zamolčim druge občutke.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

odpiram prazne fajle

in čedalje pogosteje prenočujem v hišah, ki ne spominjajo na dom.

Preslišim se, spominjam se imen

svojih deških junakov — poljskih skakalcev,

ki so tako mladi, brkati in ponosni

neustrašno leteli po belem alpskem nebu.

Na njihovih ustnicah pa se je risala molitev

in v očeh videla socialistična žalost in pogumno srce.

 

Medtem ko čakam, da vidim Varšavo,

dekle ob meni pričakuje, da ji nekdo izpove

kakšno nežnost v jeziku velike književnosti

in človek v kotu hrepeni po dimu neke varšavske kavarne.

Ne morem jima pomagati.

Kako smo samo ločeni med seboj?

 

Kdo od mrtvih pesnikov, bi imel rad mojo poezijo?

Nikogar ni, ki bi ga lahko vprašal,

ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

V tem trenutku prihaja ona.

Ona, ki ne ve za mojo ravnodušnost,

ne za mojo poezijo.

Ona prihaja po svojo usodo,

medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

 

Prelistavam zajetno Vojno enciklopedijo

države, ki je izginila,

redke podatke, ki še veljajo –

ali ima vsaka resnica svoje obdobje vladavine?

Spominjam se beležk o nekem čudežnem romanu

v obliki dnevnika.

Treh knjig obračunov z vsemi domovinami,

drzne biografija na začetku kariere.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

se moje sanje spreminjajo, dobivajo vsakdanjo obliko.

Čutim, da imam čedalje manj osebnih stvari.

Torej imam čedalje manj besed,

s katerimi bi se zaupal svetu.

V meni se kopičijo občutki, s katerimi

lahko samo zamolčim druge občutke.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

odpiram prazne fajle

in čedalje pogosteje prenočujem v hišah, ki ne spominjajo na dom.

Preslišim se, spominjam se imen

svojih deških junakov — poljskih skakalcev,

ki so tako mladi, brkati in ponosni

neustrašno leteli po belem alpskem nebu.

Na njihovih ustnicah pa se je risala molitev

in v očeh videla socialistična žalost in pogumno srce.

 

Medtem ko čakam, da vidim Varšavo,

dekle ob meni pričakuje, da ji nekdo izpove

kakšno nežnost v jeziku velike književnosti

in človek v kotu hrepeni po dimu neke varšavske kavarne.

Ne morem jima pomagati.

Kako smo samo ločeni med seboj?

 

Kdo od mrtvih pesnikov, bi imel rad mojo poezijo?

Nikogar ni, ki bi ga lahko vprašal,

ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

V tem trenutku prihaja ona.

Ona, ki ne ve za mojo ravnodušnost,

ne za mojo poezijo.

Ona prihaja po svojo usodo,

medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

 

Prelistavam zajetno Vojno enciklopedijo

države, ki je izginila,

redke podatke, ki še veljajo –

ali ima vsaka resnica svoje obdobje vladavine?

Spominjam se beležk o nekem čudežnem romanu

v obliki dnevnika.

Treh knjig obračunov z vsemi domovinami,

drzne biografija na začetku kariere.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

se moje sanje spreminjajo, dobivajo vsakdanjo obliko.

Čutim, da imam čedalje manj osebnih stvari.

Torej imam čedalje manj besed,

s katerimi bi se zaupal svetu.

V meni se kopičijo občutki, s katerimi

lahko samo zamolčim druge občutke.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

odpiram prazne fajle

in čedalje pogosteje prenočujem v hišah, ki ne spominjajo na dom.

Preslišim se, spominjam se imen

svojih deških junakov — poljskih skakalcev,

ki so tako mladi, brkati in ponosni

neustrašno leteli po belem alpskem nebu.

Na njihovih ustnicah pa se je risala molitev

in v očeh videla socialistična žalost in pogumno srce.

 

Medtem ko čakam, da vidim Varšavo,

dekle ob meni pričakuje, da ji nekdo izpove

kakšno nežnost v jeziku velike književnosti

in človek v kotu hrepeni po dimu neke varšavske kavarne.

Ne morem jima pomagati.

Kako smo samo ločeni med seboj?

 

Kdo od mrtvih pesnikov, bi imel rad mojo poezijo?

Nikogar ni, ki bi ga lahko vprašal,

ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

V tem trenutku prihaja ona.

Ona, ki ne ve za mojo ravnodušnost,

ne za mojo poezijo.

Ona prihaja po svojo usodo,

medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo.

 

Prelistavam zajetno Vojno enciklopedijo

države, ki je izginila,

redke podatke, ki še veljajo –

ali ima vsaka resnica svoje obdobje vladavine?

Spominjam se beležk o nekem čudežnem romanu

v obliki dnevnika.

Treh knjig obračunov z vsemi domovinami,

drzne biografija na začetku kariere.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

se moje sanje spreminjajo, dobivajo vsakdanjo obliko.

Čutim, da imam čedalje manj osebnih stvari.

Torej imam čedalje manj besed,

s katerimi bi se zaupal svetu.

V meni se kopičijo občutki, s katerimi

lahko samo zamolčim druge občutke.

 

Medtem ko čakam, da odpotujem v Varšavo,

odpiram prazne fajle

in čedalje pogosteje prenočujem v hišah, ki ne spominjajo na dom.

Preslišim se, spominjam se imen

svojih deških junakov — poljskih skakalcev,

ki so tako mladi, brkati in ponosni

neustrašno leteli po belem alpskem nebu.

Na njihovih ustnicah pa se je risala molitev

in v očeh videla socialistična žalost in pogumno srce.

 

Medtem ko čakam, da vidim Varšavo,

dekle ob meni pričakuje, da ji nekdo izpove

kakšno nežnost v jeziku velike književnosti

in človek v kotu hrepeni po dimu neke varšavske kavarne.

Ne morem jima pomagati.

Kako smo samo ločeni med seboj?

 

Kdo od mrtvih pesnikov, bi imel rad mojo poezijo?

Nikogar ni, ki bi ga lahko vprašal,

ko čakam, da odpotujem v Varšavo.