Lidija Nikčević: Stanica

Great Britain

A TI SI ODŠLA

Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,

odkar si odšla.

Samo včasih steče pogovor med mano

in mojo nedokončano pesmijo,

med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša

— to je pogovor med dvema neznancema.

Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen

od tebe in od sebe.

Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,

ki znova osvaja praznino

in ki me brani, ko dež z Levanta

začne padati po mojem obrazu

in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo

govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.

To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,

v tistem oddaljenem večnem mestu,

ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.

To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš

po stopnišču Bazilike,

kot je zvok mojega tavanja po mrazu,

medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami

s krono iz vijolic in pogledom deklice.

To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem

sem iskal tvojo hišo

na začetku nekega septembra brez tebe.

Zato nikoli ne boš izvedela,

kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.

Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,

plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,

da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.

Nekoč.

Prevedel: Uroš Zupan

FRANCE

A TI SI ODŠLA

Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,

odkar si odšla.

Samo včasih steče pogovor med mano

in mojo nedokončano pesmijo,

med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša

— to je pogovor med dvema neznancema.

Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen

od tebe in od sebe.

Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,

ki znova osvaja praznino

in ki me brani, ko dež z Levanta

začne padati po mojem obrazu

in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo

govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.

To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,

v tistem oddaljenem večnem mestu,

ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.

To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš

po stopnišču Bazilike,

kot je zvok mojega tavanja po mrazu,

medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami

s krono iz vijolic in pogledom deklice.

To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem

sem iskal tvojo hišo

na začetku nekega septembra brez tebe.

Zato nikoli ne boš izvedela,

kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.

Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,

plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,

da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.

Nekoč.

Prevedel: Uroš Zupan

Germany

A TI SI ODŠLA

Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,

odkar si odšla.

Samo včasih steče pogovor med mano

in mojo nedokončano pesmijo,

med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša

— to je pogovor med dvema neznancema.

Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen

od tebe in od sebe.

Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,

ki znova osvaja praznino

in ki me brani, ko dež z Levanta

začne padati po mojem obrazu

in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo

govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.

To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,

v tistem oddaljenem večnem mestu,

ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.

To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš

po stopnišču Bazilike,

kot je zvok mojega tavanja po mrazu,

medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami

s krono iz vijolic in pogledom deklice.

To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem

sem iskal tvojo hišo

na začetku nekega septembra brez tebe.

Zato nikoli ne boš izvedela,

kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.

Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,

plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,

da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.

Nekoč.

Prevedel: Uroš Zupan

Italia

A TI SI ODŠLA

Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,

odkar si odšla.

Samo včasih steče pogovor med mano

in mojo nedokončano pesmijo,

med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša

— to je pogovor med dvema neznancema.

Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen

od tebe in od sebe.

Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,

ki znova osvaja praznino

in ki me brani, ko dež z Levanta

začne padati po mojem obrazu

in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo

govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.

To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,

v tistem oddaljenem večnem mestu,

ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.

To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš

po stopnišču Bazilike,

kot je zvok mojega tavanja po mrazu,

medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami

s krono iz vijolic in pogledom deklice.

To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem

sem iskal tvojo hišo

na začetku nekega septembra brez tebe.

Zato nikoli ne boš izvedela,

kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.

Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,

plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,

da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.

Nekoč.

Prevedel: Uroš Zupan

Albania

A TI SI ODŠLA

Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,

odkar si odšla.

Samo včasih steče pogovor med mano

in mojo nedokončano pesmijo,

med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša

— to je pogovor med dvema neznancema.

Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen

od tebe in od sebe.

Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,

ki znova osvaja praznino

in ki me brani, ko dež z Levanta

začne padati po mojem obrazu

in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo

govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.

To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,

v tistem oddaljenem večnem mestu,

ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.

To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš

po stopnišču Bazilike,

kot je zvok mojega tavanja po mrazu,

medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami

s krono iz vijolic in pogledom deklice.

To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem

sem iskal tvojo hišo

na začetku nekega septembra brez tebe.

Zato nikoli ne boš izvedela,

kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.

Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,

plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,

da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.

Nekoč.

Prevedel: Uroš Zupan

Poland

A TI SI ODŠLA

Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,

odkar si odšla.

Samo včasih steče pogovor med mano

in mojo nedokončano pesmijo,

med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša

— to je pogovor med dvema neznancema.

Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen

od tebe in od sebe.

Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,

ki znova osvaja praznino

in ki me brani, ko dež z Levanta

začne padati po mojem obrazu

in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo

govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.

To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,

v tistem oddaljenem večnem mestu,

ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.

To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš

po stopnišču Bazilike,

kot je zvok mojega tavanja po mrazu,

medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami

s krono iz vijolic in pogledom deklice.

To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem

sem iskal tvojo hišo

na začetku nekega septembra brez tebe.

Zato nikoli ne boš izvedela,

kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.

Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,

plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,

da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.

Nekoč.

Prevedel: Uroš Zupan

Russia

A TI SI ODŠLA

Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,

odkar si odšla.

Samo včasih steče pogovor med mano

in mojo nedokončano pesmijo,

med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša

— to je pogovor med dvema neznancema.

Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen

od tebe in od sebe.

Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,

ki znova osvaja praznino

in ki me brani, ko dež z Levanta

začne padati po mojem obrazu

in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo

govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.

To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,

v tistem oddaljenem večnem mestu,

ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.

To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš

po stopnišču Bazilike,

kot je zvok mojega tavanja po mrazu,

medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami

s krono iz vijolic in pogledom deklice.

To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem

sem iskal tvojo hišo

na začetku nekega septembra brez tebe.

Zato nikoli ne boš izvedela,

kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.

Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,

plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,

da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.

Nekoč.

Prevedel: Uroš Zupan

Slovakia

A TI SI ODŠLA

Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,

odkar si odšla.

Samo včasih steče pogovor med mano

in mojo nedokončano pesmijo,

med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša

— to je pogovor med dvema neznancema.

Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen

od tebe in od sebe.

Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,

ki znova osvaja praznino

in ki me brani, ko dež z Levanta

začne padati po mojem obrazu

in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo

govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.

To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,

v tistem oddaljenem večnem mestu,

ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.

To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš

po stopnišču Bazilike,

kot je zvok mojega tavanja po mrazu,

medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami

s krono iz vijolic in pogledom deklice.

To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem

sem iskal tvojo hišo

na začetku nekega septembra brez tebe.

Zato nikoli ne boš izvedela,

kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.

Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,

plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,

da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.

Nekoč.

Prevedel: Uroš Zupan

Sweden

A TI SI ODŠLA

Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,

odkar si odšla.

Samo včasih steče pogovor med mano

in mojo nedokončano pesmijo,

med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša

— to je pogovor med dvema neznancema.

Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen

od tebe in od sebe.

Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,

ki znova osvaja praznino

in ki me brani, ko dež z Levanta

začne padati po mojem obrazu

in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo

govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.

To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,

v tistem oddaljenem večnem mestu,

ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.

To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš

po stopnišču Bazilike,

kot je zvok mojega tavanja po mrazu,

medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami

s krono iz vijolic in pogledom deklice.

To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem

sem iskal tvojo hišo

na začetku nekega septembra brez tebe.

Zato nikoli ne boš izvedela,

kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.

Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,

plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,

da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.

Nekoč.

Prevedel: Uroš Zupan

Slovenija

A TI SI ODŠLA

Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,

odkar si odšla.

Samo včasih steče pogovor med mano

in mojo nedokončano pesmijo,

med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša

— to je pogovor med dvema neznancema.

Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen

od tebe in od sebe.

Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,

ki znova osvaja praznino

in ki me brani, ko dež z Levanta

začne padati po mojem obrazu

in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo

govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.

To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,

v tistem oddaljenem večnem mestu,

ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.

To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš

po stopnišču Bazilike,

kot je zvok mojega tavanja po mrazu,

medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami

s krono iz vijolic in pogledom deklice.

To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem

sem iskal tvojo hišo

na začetku nekega septembra brez tebe.

Zato nikoli ne boš izvedela,

kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.

Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,

plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,

da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.

Nekoč.

Prevedel: Uroš Zupan

North Macedonia

A TI SI ODŠLA

Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,

odkar si odšla.

Samo včasih steče pogovor med mano

in mojo nedokončano pesmijo,

med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša

— to je pogovor med dvema neznancema.

Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen

od tebe in od sebe.

Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,

ki znova osvaja praznino

in ki me brani, ko dež z Levanta

začne padati po mojem obrazu

in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo

govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.

To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,

v tistem oddaljenem večnem mestu,

ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.

To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš

po stopnišču Bazilike,

kot je zvok mojega tavanja po mrazu,

medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami

s krono iz vijolic in pogledom deklice.

To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem

sem iskal tvojo hišo

na začetku nekega septembra brez tebe.

Zato nikoli ne boš izvedela,

kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.

Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,

plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,

da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.

Nekoč.

Prevedel: Uroš Zupan