Great Britain
A TI SI ODŠLA
Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,
odkar si odšla.
Samo včasih steče pogovor med mano
in mojo nedokončano pesmijo,
med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša
— to je pogovor med dvema neznancema.
Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen
od tebe in od sebe.
Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,
ki znova osvaja praznino
in ki me brani, ko dež z Levanta
začne padati po mojem obrazu
in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo
govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.
To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,
v tistem oddaljenem večnem mestu,
ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.
To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš
po stopnišču Bazilike,
kot je zvok mojega tavanja po mrazu,
medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami
s krono iz vijolic in pogledom deklice.
To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem
sem iskal tvojo hišo
na začetku nekega septembra brez tebe.
Zato nikoli ne boš izvedela,
kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.
Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,
plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,
da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.
Nekoč.
Prevedel: Uroš Zupan
FRANCE
A TI SI ODŠLA
Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,
odkar si odšla.
Samo včasih steče pogovor med mano
in mojo nedokončano pesmijo,
med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša
— to je pogovor med dvema neznancema.
Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen
od tebe in od sebe.
Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,
ki znova osvaja praznino
in ki me brani, ko dež z Levanta
začne padati po mojem obrazu
in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo
govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.
To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,
v tistem oddaljenem večnem mestu,
ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.
To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš
po stopnišču Bazilike,
kot je zvok mojega tavanja po mrazu,
medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami
s krono iz vijolic in pogledom deklice.
To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem
sem iskal tvojo hišo
na začetku nekega septembra brez tebe.
Zato nikoli ne boš izvedela,
kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.
Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,
plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,
da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.
Nekoč.
Prevedel: Uroš Zupan
Germany
A TI SI ODŠLA
Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,
odkar si odšla.
Samo včasih steče pogovor med mano
in mojo nedokončano pesmijo,
med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša
— to je pogovor med dvema neznancema.
Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen
od tebe in od sebe.
Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,
ki znova osvaja praznino
in ki me brani, ko dež z Levanta
začne padati po mojem obrazu
in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo
govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.
To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,
v tistem oddaljenem večnem mestu,
ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.
To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš
po stopnišču Bazilike,
kot je zvok mojega tavanja po mrazu,
medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami
s krono iz vijolic in pogledom deklice.
To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem
sem iskal tvojo hišo
na začetku nekega septembra brez tebe.
Zato nikoli ne boš izvedela,
kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.
Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,
plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,
da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.
Nekoč.
Prevedel: Uroš Zupan
Italia
A TI SI ODŠLA
Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,
odkar si odšla.
Samo včasih steče pogovor med mano
in mojo nedokončano pesmijo,
med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša
— to je pogovor med dvema neznancema.
Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen
od tebe in od sebe.
Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,
ki znova osvaja praznino
in ki me brani, ko dež z Levanta
začne padati po mojem obrazu
in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo
govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.
To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,
v tistem oddaljenem večnem mestu,
ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.
To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš
po stopnišču Bazilike,
kot je zvok mojega tavanja po mrazu,
medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami
s krono iz vijolic in pogledom deklice.
To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem
sem iskal tvojo hišo
na začetku nekega septembra brez tebe.
Zato nikoli ne boš izvedela,
kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.
Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,
plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,
da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.
Nekoč.
Prevedel: Uroš Zupan
Albania
A TI SI ODŠLA
Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,
odkar si odšla.
Samo včasih steče pogovor med mano
in mojo nedokončano pesmijo,
med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša
— to je pogovor med dvema neznancema.
Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen
od tebe in od sebe.
Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,
ki znova osvaja praznino
in ki me brani, ko dež z Levanta
začne padati po mojem obrazu
in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo
govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.
To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,
v tistem oddaljenem večnem mestu,
ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.
To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš
po stopnišču Bazilike,
kot je zvok mojega tavanja po mrazu,
medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami
s krono iz vijolic in pogledom deklice.
To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem
sem iskal tvojo hišo
na začetku nekega septembra brez tebe.
Zato nikoli ne boš izvedela,
kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.
Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,
plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,
da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.
Nekoč.
Prevedel: Uroš Zupan
Poland
A TI SI ODŠLA
Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,
odkar si odšla.
Samo včasih steče pogovor med mano
in mojo nedokončano pesmijo,
med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša
— to je pogovor med dvema neznancema.
Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen
od tebe in od sebe.
Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,
ki znova osvaja praznino
in ki me brani, ko dež z Levanta
začne padati po mojem obrazu
in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo
govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.
To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,
v tistem oddaljenem večnem mestu,
ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.
To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš
po stopnišču Bazilike,
kot je zvok mojega tavanja po mrazu,
medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami
s krono iz vijolic in pogledom deklice.
To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem
sem iskal tvojo hišo
na začetku nekega septembra brez tebe.
Zato nikoli ne boš izvedela,
kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.
Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,
plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,
da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.
Nekoč.
Prevedel: Uroš Zupan
Russia
A TI SI ODŠLA
Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,
odkar si odšla.
Samo včasih steče pogovor med mano
in mojo nedokončano pesmijo,
med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša
— to je pogovor med dvema neznancema.
Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen
od tebe in od sebe.
Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,
ki znova osvaja praznino
in ki me brani, ko dež z Levanta
začne padati po mojem obrazu
in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo
govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.
To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,
v tistem oddaljenem večnem mestu,
ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.
To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš
po stopnišču Bazilike,
kot je zvok mojega tavanja po mrazu,
medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami
s krono iz vijolic in pogledom deklice.
To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem
sem iskal tvojo hišo
na začetku nekega septembra brez tebe.
Zato nikoli ne boš izvedela,
kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.
Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,
plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,
da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.
Nekoč.
Prevedel: Uroš Zupan
Slovakia
A TI SI ODŠLA
Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,
odkar si odšla.
Samo včasih steče pogovor med mano
in mojo nedokončano pesmijo,
med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša
— to je pogovor med dvema neznancema.
Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen
od tebe in od sebe.
Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,
ki znova osvaja praznino
in ki me brani, ko dež z Levanta
začne padati po mojem obrazu
in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo
govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.
To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,
v tistem oddaljenem večnem mestu,
ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.
To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš
po stopnišču Bazilike,
kot je zvok mojega tavanja po mrazu,
medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami
s krono iz vijolic in pogledom deklice.
To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem
sem iskal tvojo hišo
na začetku nekega septembra brez tebe.
Zato nikoli ne boš izvedela,
kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.
Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,
plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,
da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.
Nekoč.
Prevedel: Uroš Zupan
Sweden
A TI SI ODŠLA
Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,
odkar si odšla.
Samo včasih steče pogovor med mano
in mojo nedokončano pesmijo,
med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša
— to je pogovor med dvema neznancema.
Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen
od tebe in od sebe.
Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,
ki znova osvaja praznino
in ki me brani, ko dež z Levanta
začne padati po mojem obrazu
in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo
govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.
To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,
v tistem oddaljenem večnem mestu,
ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.
To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš
po stopnišču Bazilike,
kot je zvok mojega tavanja po mrazu,
medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami
s krono iz vijolic in pogledom deklice.
To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem
sem iskal tvojo hišo
na začetku nekega septembra brez tebe.
Zato nikoli ne boš izvedela,
kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.
Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,
plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,
da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.
Nekoč.
Prevedel: Uroš Zupan
Slovenija
A TI SI ODŠLA
Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,
odkar si odšla.
Samo včasih steče pogovor med mano
in mojo nedokončano pesmijo,
med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša
— to je pogovor med dvema neznancema.
Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen
od tebe in od sebe.
Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,
ki znova osvaja praznino
in ki me brani, ko dež z Levanta
začne padati po mojem obrazu
in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo
govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.
To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,
v tistem oddaljenem večnem mestu,
ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.
To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš
po stopnišču Bazilike,
kot je zvok mojega tavanja po mrazu,
medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami
s krono iz vijolic in pogledom deklice.
To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem
sem iskal tvojo hišo
na začetku nekega septembra brez tebe.
Zato nikoli ne boš izvedela,
kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.
Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,
plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,
da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.
Nekoč.
Prevedel: Uroš Zupan
North Macedonia
A TI SI ODŠLA
Nikoli ne boš vedela, kako pogosto molčim,
odkar si odšla.
Samo včasih steče pogovor med mano
in mojo nedokončano pesmijo,
med ruševino in nečem, kar bi moralo biti hiša
— to je pogovor med dvema neznancema.
Med teboj, ki si daleč in menoj, ki sem čedalje bolj oddaljen
od tebe in od sebe.
Molčim s pesmijo, molčim s svojo žalostjo,
ki znova osvaja praznino
in ki me brani, ko dež z Levanta
začne padati po mojem obrazu
in s sabo prinaša zvoke, ki tako grobo in zanesljivo
govorijo o oddaljenosti, na kateri si zdaj ti.
To je isti dež, ki se spušča do tvojih nežnih dlani,
v tistem oddaljenem večnem mestu,
ko jaz nekje na jugu štejem izgubljene kapitanove dni.
To je isti zvok, kot je zvok tvojih korakov, ko hodiš
po stopnišču Bazilike,
kot je zvok mojega tavanja po mrazu,
medtem, ko si predstavljam, kako sediš za orglami
s krono iz vijolic in pogledom deklice.
To je isti dež, kot je bil tisti, po katerem
sem iskal tvojo hišo
na začetku nekega septembra brez tebe.
Zato nikoli ne boš izvedela,
kako po Jadranu pogosto divja burja, odkar si odšla.
Niti ne boš izvedela, kako moji verzi, izgubljeni in sami,
plujejo po morju do tebe, do tvojega lepega obraza,
da te bodo nekoč dosegli, kot boš ti dosegla mene.
Nekoč.
Prevedel: Uroš Zupan